V četrtek je, menda prvič v zgodovini, Italija preprečila sprejem sklepov na zasedanju Evropskega sveta, ki je tokrat potekal preko spleta in ne v običajni bruseljski dvorani. Premier Giuseppe Conte namreč ni pristal na sklepno poročilo, ki ga je ocenil za neustrezno z utemeljitvijo, da so ukrepi za premostitev krize, ki nastaja s pandemijo novega koronavirusa, neustrezni. Uradna formulacija je, da Italija ni podpisala skupnega poročila in da bodo morali zdaj o ukrepih določati finančni ministri v naslednjih desetih dneh. Če bi zadevo pravilno formulirali, bi rekli, da je Italija postavila veto na predlagane sklepe, vendar se je Conte, ki se je v več kot poldrugem letu predsedovanja vladi navadil manir diplomacije, previdno izognil tej formulaciji. Država, ki želi z vetom nekaj preprečiti, je dejansko postavljena na zatožno klop; to, da nekaterih sklepov (še) niso sprejeli pa je povsem običajno.
Italija tokrat ni bila osamljena. Contejevo zahtevo sta podpisala tudi Španija in Francija, podprle so jo Portugalska, Irska, Luksemburg, Grčija, Belgija in Slovenija. V petek so se deveterici pridružile še vse tri pribaltske države, Slovaška in Ciper. Skupaj štirinajst držav. Ampak vodilno vlogo je tokrat prevzela Italija. Spregovoril je predsednik republike Sergio Mattarella, kar je redkost, saj predsednik običajno ne posega v tekočo politiko, še zlasti ne v mednarodno politiko. Ampak tokrat je Mattarella v posegu, ki ga je predsedstvo vlade posredovalo medijem in so ga predvajali vsi veliki televizijski kanali, državni in zasebni, nastopil odločno in izredno kritično do Bruslja. "Upam, da bodo vsi v celoti razumeli resnost groženj za Evropo, preden bo prepozno," je bil ključni stavek njegovega poziva. Ob sporočilu, da prejema od številnih državnih poglavarjev, iz Evrope in od drugod, izraze solidarnosti in ugotovitvi, da sta Evropska centralna banka in Evropska komisija že sprejeli pozitivne konkretne ukrepe, je opozoril, da Evropski svet tega še ni naredil in izrazil pričakovanje, da bo to storil "v prihodnjih dneh".
"Nihče se ne bo rešil sam." Papežev klic, ki očitno ni bil namenjen samo posameznikom, bil je poziv državnikom
