Da bi Slavolok zmage, zgrajen v času Napoleonove vladavine, ovili v tkanino, je bila dolgoletna vizija umetnikov, zakoncev Christa Javacheffa in Jeanne-Claude de Guillebon. Letošnje poletje so se dela v Parizu končno začela. Z instalacijo L’Arc de Triomphe, Wrapped, so se poklonili pokojnemu umetniku Christu, ki je načrte zanjo izdelal že leta 1962.
Okrog spomenika so takoj po tradicionalnem francoskem praznovanju dneva Bastilje, 14. julija, najprej postavili jeklene nosilce, težke 400 ton, nato je skupina plezalcev začela slavolok previdno ovijati v srebrno-modro tkanino in rdečo vrv. Instalacija ni trajna, saj bodo 25 tisoč kvadratnih metrov tkanine in tri tisoč metrov vrvi odstranili po 16 dneh, predvidoma 3. oktobra. Projekt v celoti financirajo s prodajo Christovih risb, kolažev in makete projekta, ki so nastali v petdesetih in šestdesetih letih. "Za Christa je bila najpomembnejša svoboda," je pojasnil Vladimir Yavachev, umetnikov nečak in direktor projekta. »Nista se želela odreči svobodi s tem, da bi sprejela nepovratna sredstva ali sponzorstvo."
Velikanskih 25 tisoč kvadratnih metrov tkanine in tri tisoč metrov vrvi je v instalaciji
Skoraj natančno 60 let po tem, ko je Christo prvič navdušil javnost z idejo o ovijanju spomenika, več kot desetletje po smrti njegove žene Jeanne-Claude in več kot eno leto po njegovi smrti je projekt, vreden 14 milijonov evrov, uresničen. Po prvotnih načrtih naj bi ga izvedli že lansko pomlad, a je bil dvakrat prestavljen – najprej zaradi gnezdenja sokolov v odprtinah slavoloka in nato še zaradi pandemije.
Yavachev, ki je z umetnikom sodeloval 30 let, je pojasnil, da so barve lesketajoče se tkanine in vrvi Christova interpretacija francoske zastave. "Všeč so mu bile barve, ki se spreminjajo z vremenom ali z obdobjem dneva," je še povedal in dodal, da tkanina tudi zelo spominja na srebrno sive pariške strehe. Umetnika sta izdelala načrte, kakšna naj bi bila instalacija, vendar nista nikoli zares predlagala, da bi projekt udejanjili. Prepričana sta bila, da ne bosta nikoli dobila potrebnih dovoljenj, se spominja Yavachev. Zamisel o instalaciji so v Parizu prvič znova oživili leta 2017. Christo je takrat zavrnil možnost, da bi projekt izvedli na trgu Centra Pompidou, in v intervjuju za CNN tik pred smrtjo dejal, da ni nikoli verjel, da bodo dobili dovoljenje. "Jaz sem umetnik, ki je popolnoma iracionalen, neodgovoren in svoboden," je takrat priznal. "Nihče ne potrebuje mojih projektov. Svet lahko živi brez njih. Potrebujemo pa jih jaz in moji prijatelji."
Umetnika Christo in Jeanne-Claude sta postala mednarodno znana po projektih, kot sta The Pont Neuf Wrapped iz leta 1985 in Wrapped Reichstag v Berlinu deset let kasneje. V tekstil pa sta zavijala tudi naravne znamenitosti - 18.600 kvadratnih metrov oranžne zavese sta obesila med gorski pobočji v Koloradu, otoke v bližini Miamija pa obdala z rožnato tkanino. Njun zadnji skupni projekt pa so bila 7503 vrata iz tekstila v barvi žafrana vzdolž 23 kilometrov poti v newyorškem Centralnem parku leta 2005.
Pariška posmrtna instalacija je ena zadnjih, vendar imajo v načrtu vsaj še eno: izgradnjo največje skulpture na svetu. Mastaba, zasnovana leta 1977 pod vplivom arhitekture staroegipčanskih grobnic, bo izdelana iz 410 tisoč večbarvnih sodov v puščavi Abu Dabi. "Lahko traja še pet let, lahko celo deset, ne vem," je dejal Yavachev. "Vendar sem prepričan, da nam bo uspelo."
