Ofenzivo vodi islamistična militantnta organizacija Hajat Tahrir al Šam (HTS). Ustanovili so jo leta 2011 pod imenom Džabhat al Nusra. Takrat je bila podružnica bolj znane teroristične organizacije Al Kaide, pri ustanovitvi Al Nusre je sodeloval tudi ubiti vodja teroristične Islamske države (IS) Abu Bakr al Bagdadi.
Al Nusro je vodila džihadistična ideologija in ne želja po demokratizaciji Sirije. Leta 2016 je njen vodja Abu Mohamed al Džolani prekinil vezi z Al Kaido in razpustil Al Nusro ter oblikoval novo organizacijo HTS, ki se je približno leto pozneje združila še z nekaterimi drugimi skupinami.
Zadnja štiri leta se je zdelo, da se je vojna v Siriji že končala. Sile Bašarja al Asada so nadzorovale večja mesta po državi, nekateri deli države pa so bili pod nadzorom drugih sil. Tako niso imele nadzora nad območji s kurdsko večino na vzhodu države.
Leta 2020 sklenili sporazum
Vseeno pa je nekaj nemirov izbruhnilo na jugu države, kjer se je leta 2011 tudi začela revolucija proti Asadovi vladavini. V sirski puščavi IS še vedno predstavlja varnostno grožnjo, še posebej ko se začne sezona iskanja tartufov. Na severozahodu pa je pokrajina Idlib v rokah militantnih skupin, ki so jih tja pregnali na vrhuncu vojne. Dominantna skupina na tem območju je prav HTS, ki je pred kratkim krenila v presenetljiv pohod na Alep.
Sirske sile so večkrat skušale prevzeti nadzor tudi nad Idlibom, vendar so se stvari umirile, šele ko so leta 2020 ob posredovanju Rusije, ki je bila dolga leta zaveznik al Asada, in Turčije, ki podpira upornike, dosegli mirovni sporazum o prekinitvi ognja. V pokrajini živi okoli štiri milijone ljudi, številni so tja prišli iz mest, ki so po spopadih prišla v roke Asadovih sil.
Že v preteklosti hude bitke za Alep
Eno najbolj krvavih bojišč v Siriji je bilo mesto Alep. Asad si je zmago za prevlado v mestu zagotovil ob zračni podpori ruske vojske in z iransko pomočjo na terenu. Šlo je v glavnem za milice, ki jih je podpiral Iran. Med drugim je pri tem sodelovalo tudi šiitsko gibanje Hezbolah.
Zagotovo so nedavne izgube Hezbolaha v spopadih z izraelskimi silami v Libanonu in izraelski napadi na vojaške poveljnike v Siriji imele pomembno vlogo pri odločitvi džihadističnih in uporniških skupin v Ildibu za nepričakovani napad na Alep.
HTS si je v Idlibu že pred časom ustvaril svojo bazo, pri tem pa tudi kršil človekove pravice. Prav tako je bil vključen v spopade z drugimi skupinami. Od razhoda z Al Kaido je bil cilj HTS omejen na poskus vzpostavitve fundamentalistične islamske vladavine v Siriji, ne pa tudi širšega kalifata, kot ga je skušala oblikovati Islamska država.
