Melita Forstnerič Hajnšek
Dr. Edvard Kovač je profesor filozofije v francoskem Toulousu, na tamkajšnji Filozofski fakulteti katoliškega inštituta, kot predavatelj sodeluje tudi z Univerzo v Bordeauxu.
Kje, kako preživljate samoizolacijo?
"Prav takrat, ko bi moral oditi znova v Francijo in sodelovati na okroglih mizah znanstvenega posveta, je izbruhnila epidemija. Tako sem k sreči ostal doma, saj so v Franciji trenutno veliko strožji ukrepi. Ljudje smejo iti ven le z dovolilnico, in še to le uro na dan. Policija pregleduje te dovolilnice in izreka kar visoke kazni. Sam sem še vedno v pogostem stiku s prijatelji in kolegi toulouške univerze in se čudim, kako intelektualci, znani po svoji kritičnosti, z razumevanjem sprejemajo te ukrepe ter se držijo omejitev. Univerze in druge šole podobno kot pri nas delujejo s poučevanjem na daljavo. Tako imam tudi sam še nekaj dela. Za profesorje je to celo zahtevnejše, kajti komunikacija je obojestranska, tudi študentje odgovarjajo z nalogami, ki jih je treba oceniti, in zasipajo profesorja z vprašanji. V tem semestru manj predavam, zato se lahko posvečam bolj pisanju. Imam kar nekaj starih 'dolgov' do urednikov, zato je ta čas zame milostno obdobje, ker lahko več razmišljam in si tudi več zabeležim."
Francija je zaradi gibanja rumenih jopičev v to koronakrizo vstopila z nekakšnim vseljudskim gnevom do oblasti, sistema?
"Gnev, ki ga omenjate, se je polegel, saj so rumeni jopiči uveljavili še več socialnih pravic, kot so jih sprva zahtevali. Toda kdor pozna Francoze, ve, da so protesti proti vladi del vsakdana. Tudi težke besede na ulici hitro padejo. Celo v času, ko je bil na oblasti legendarni Charles De Gaulle, je na pariškem Novem mostu visel napis: 'De Gaulle fašist'. Toda tokrat je prišlo do nekega preobrata. Ljudje kritizirajo vlado, ne zato, ker bi bila preveč avtoritarna, kar bi bilo za svobodoljubne Francoze nekaj normalnega, ampak ker ni dovolj odločna in ni pravočasno reagirala z ukrepi. Tako mi francoski kolegi čestitajo za ravnanje Slovenije, da je bila dovolj hitra in je ravnala tudi preventivno.
Prav tako se je pokazalo, da Francija plačuje davek za politiko varčevanja v zdravstvu. Ta problem se vleče že kar nekaj časa, pri levih in desnih vladah. Zdravnikov ni dovolj, tako v javnem kot privatnem zdravstvu (s koncesijo) niso dovolj nagrajeni za svoja dežurstva in za veliko dela. Prav tako zdravniki na deželi tudi z neprestanim delom in dežurstvom komajda preživijo. Ko sem jih še ne dolgo tega videl protestirati na ulicah, sem si dejal: samo da ne bi prišlo zdaj še do česa hudega … In to hudo se je resnično zgodilo. A vlada je zdaj hitro deblokirala neverjetno visoke vsote za zdravstvo, to pomeni, da bi to bilo vendarle mogoče že prej. Vsekakor bo povsod po Evropi potrebna čisto drugačna strategija v zdravstvu. Ljudje se tudi sprašujejo, zakaj njihovi biomedicinski znanstveniki, ki segajo v sam svetovni vrh, niso že prej klicali k večji previdnosti, saj ta virus še ni bil raziskan. Tudi medijem očitajo, zakaj so igrali na začetku predvsem pomiritveno vlogo in stvari niso jemali dovolj resno. Po televiziji in spletnih straneh zdaj odločno svarijo in spodbujajo k spoštovanju ukrepov."
Epidemija uničuje civilizacijo osebnih srečevanj
Kako uspešno se ta čas v državi spoprijemajo z okužbo in zakaj je Francija bila bolj ranljiva in je žrtev več? Kakšna je vaša teorija, narod poznate od blizu, namreč, kako to, da so prav romanske dežele utrpele največje izgube?
"Zanimiv je ta latinski značaj naroda, ki se kaže v mediteranski mentaliteti. Gre namreč za neko lahkotnost bivanja, da ljudje ne vzamejo vsega takoj zares. Predvsem pa gre za znano kulturo srečevanja in druženja, ki jo sam občudujem. Zato so se tudi z druge strani Sredozemlja ljudje v polpretekli zgodovini radi naselili in živeli v naših romanskih deželah južne Evrope. Najtežje je zdaj afriškemu človeku, ki je ves prevzet s prijateljskimi srečevanji, za katera mu ni žal ne energije in ne časa, dopovedati, da mora biti osamljen. Mislim, da je tukaj največja tragičnost te epidemije, da uničuje civilizacija osebnih srečevanj. To ne pomeni, da ti mediteranski ljudje niso odgovorni, vendar ostajajo neposredni in odnos na daljavo jim še vedno tuj.
Spomnimo se, da je naš pisatelj Marjan Rožanc pisal o nogometni tekmi kot o 'maši 20. stoletja'. Toda prav ta moderni množični sveti obred, ki sicer občestveno združuje najrazličnejše ljudi in jih sprošča, je v Italiji in Španiji postal vir hitrega širjenja virusa. In da bo paradoks še večji, je v vzhodni Franciji to storil protestantski ekumenski shod. Spomnimo se, da sicer protestantstvo privilegira osebni individualni odnos. Kljub temu sem prepričan, da bo pri Francozih zmagal njihov znameniti ratio, njihov razsvetljenski razum, zato danes tako razumevajoče sprejemajo drastične ukrepe."
Kaj mislite kot teolog, kako in ali nas bodo krizne razmere duhovno povezale? Kakšni bomo izšli iz kataklizme?
"Menim, da je današnja epidemija tudi prilika, da poglobimo svojo duhovnost, osebno vero in prav tako občestveno religioznost. Seveda se tudi nam zastavlja vprašanje, kdo je za vse to kriv. Zanimivo je, da je takšno vprašanje prejel rabi Jezus iz Nazareta: Kdo neki je kriv, da je nekdo slep, da se je zgodila nesreča in tako dalje. In Jezus po Matejevem zapisu odgovarja, da ne on in ne njegovi starši, ampak vse to se je zgodilo, da se izpriča dobrota. Mislim, da je prav v tem odgovoru zelo pomembnem poudarek tudi za našo duhovnost, ki ni samo krščanska. Najgloblji duhovni pomen epidemije koronavirusa ni, da bi s prstom kazali na tega ali onega, čeprav to ne pomenil, da ne bi bili odgovorni. Versko sporočilo te epidemije, ki uhaja strogi konfesionalnosti, je, da pozdravimo dobroto, vzajemno pomoč in velikodušnost, kjerkoli se pojavljajo.
Tudi čas večjih napetosti, zamer in ranljivosti
Kaj se je torej spremenilo v ljudeh?
"Tudi če smo bili kdaj kritični do zdravniške prakse, je zdaj trenutek, ko moramo pozdraviti nesebičnost in celo herojstvo zdravnikov, saj s svojim delom zdravniki in drugo zdravniško osebje veliko tvegajo. Pomislimo, koliko zdravnikov je že umrlo v Italiji, v Španiji, tudi duhovnih tolažnikov, mislim na duhovnike. Celo Kitajci zdaj zdravnika, ki jih je opozoril na nevarnost tega virusa in so ga zaradi tega strogo kaznovali, v tem trenutku slavijo kot junaka. Treba je pozdraviti dobro, pa četudi prihaja morda od ljudi, ki jih mi ne maramo, ali pa so drugačnega mišljenja kot mi. Toda najpomembneje je, da se v nas samih nekaj premakne in začnemo ceniti še nekaj drugega, kot so uspeh, donosnost in prestiž.
Mislim, da prehitro govorimo, kako bo ta čas milosten čas za družino, prijatelje, kako lahko komuniciramo tudi preko socialnih omrežij in podobno. Pomembno je, da se zavemo, da je to prav tako čas večjih napetosti, zamer in ranljivosti. Prav zato, ker smo v osebnih odnosih postali bolj občutljivi, je potreba, da znova nastopi duhovnost in tudi krščanska vrednota odpuščanja. Odpuščanje je najvišja oblika dobrote, to je čisti dar, za katerega lahko prosim, naj pride kot navdih in kot moč od zgoraj. Morda bomo v tem času deležni tega milostnega trenutka odpuščanja, ki ga nismo doživeli še nikoli v življenju."
Vaš pogled je verjetno uperjen tudi v slovenske razmere?
"Seveda sem tudi sam zakoreninjen v slovenski kulturi in zgodovini. V Franciji, kjer občasno še vedno predavam, me imajo predvsem za Slovenca in pravijo, da prinašam nov pogled. Toda tokrat mi dovolite, da na naše razmere pogledam kot 'Francoz'. Najprej imam občutek, da prihaja do izraza naša lepa lastnost darežljivosti. Vidim, kaj vse bi nekateri naredili za druge, kako je ljubezen iznajdljiva, kakšna velikodušnost obstaja! Na drugi strani pa prav tako prihaja do izraza druga naša značilnost, da smo malenkostni, zato tudi zamerljivi in hitro vidimo drug v drugem slabe nagibe. To sumničenje se mi zdi pogosto nerazumljivo. Glede zaščitnih ukrepov bi kot 'Francoz' rekel, da vseeno nobeden od ukrepov ne more biti vzrok za paniko, saj vse demokratične institucije delujejo (parlament, komisije, sodstvo). Za Francoze vpitje, da demokracije ni več, ne bi bilo razumljivo. Tudi razvpiti predlog, da bi vojska pomagala policiji na meji, za Francoze ne bi pomenil nekaj srhljivega, saj njihova žandarmerija, ki je v sklopu vojske, tudi v mirnem času izvaja patrulje skupaj s policijo.
Kot 'Francoz' bi pohvalil tudi naš smisel za red in spoštovanje zakonov. Kar se nam je zdela včasih hiba, da namreč prehitro 'ubogamo' in ne nasprotujemo, je postalo prednost. Tudi naš poudarek na individualnosti je lahko nova pot k osebni odgovornosti do drugega. Končno se naša ljubezen do narave lahko še bolj uveljavi, saj vidimo, da brez spoštovanja okolja ni mogoče zdravo živeti. Mislim, da bomo še bolj vzljubili naše dežele, saj vsaj nekaj časa ne bo več mogoče potovati v daljne kraje. Začeli bomo bolj ceniti tudi naše domače pridelke, ker so resnično najbolj zdravi."
