Hrvaška ustoličila novega predsednika, ki se zanaša na Boga

Zoran Milanović je včeraj slovesno prisegel kot peti predsednik Hrvaške od osamosvojitve sosednje države. Skromna slovesnost, na katero niso povabili gostov iz tujine, je bila opoldne v predsedniškem uradu na Pantovčaku. S tem je novoizvoljeni predsednik prekinil tradicijo množičnih inavguracij na Trgu svetega Marka v Zagrebu. Med blizu petdesetimi gosti so bili med povabljenci predsednik hrvaške vlade Andrej Plenković, predsednik sabora Gordan Jandroković ter podpredsedniki vlade in parlamenta, je poročala slovenska tiskovna agencija STA pa tudi trije bivši predsedniki države, dosedanja predsednica Kolinda Grabar-Kitarović ter Ivo Josipović in Stjepan Mesić. Predhodnici Grabar-Kitarovićevi je Milanović po primopredaji poslov podaril šopek cvetja.

Vojne so končane

Po podpisu prisege je imel Milanović nagovor. V njem je izpostavil, da se bo v zunanji politiki "...osredotočil na točke, na katerih je možno graditi sodelovanje in napredek. Takih točk je neprimerno več kot tistih, ki nas oddaljujejo od sosedov in sveta, tudi ko gre za države, s katerimi imamo največ nerešenih vprašanj". Menil je, da so zaščita in spodbujanje neodvisnosti pravosodja, medijev in znanosti najpomembnejša vsebina ustavnih določil o odgovornosti hrvaškega predsednika za stabilnost državne oblasti. Znova je izpostavil stavek iz svoje predvolilne kampanje, da "so vojne končane". Prosil je tudi za malo razumevanja za svoje napake v prihodnosti, za katere je povedal, da ne bodo namerne niti z namenom, da bi koga prizadel ali ponižal. Prisego je, kljub temu da prihaja iz socialdemokratske stranke, zaključil z vzklikom: "Tako mi Bog pomagaj!"
Prvi delovni dan v petletnem mandatu v predsedniškem uradu na Pantovčaku bo Milanović imel danes. Kdaj in kam bo odpotoval na prvi obisk v tujino, za zdaj ni znano. Vemo pa, da je med predvolilno kampanjo večkrat izpostavil pomen partnerskih odnosov s Slovenijo, tako da ni izključeno, da bo njegov prvi predsedniški obisk ravno v Ljubljani. Ljubljano je za svoje zadnje zunanjepolitično potovanje izbrala Grabar-Kitarovićeva, kjer se je neformalno srečala s slovenskim predsednikom Borutom Pahorjem.

Arbitraža in Mokrice

Toda Milanović, ki bi rad dvignil "slabe odnose s Slovenijo na bistveno višjo raven", kot je dejal na enem od predvolilnih soočenj, s seboj nosi težko prtljago. Kajti prav on je bil tisti hrvaški premier, ki je po nedovoljenih razgovorih slovenske agentke Simone Drenik in arbitra Jerneja Sekolca odstopil od arbitražnega sporazuma o meji s Slovenijo, pa čeprav je arbitražno sodišče v Haagu razsodilo, da prekršek ni tako velik, da ne bi moglo razsoditi o meji. In ne samo to. Milanović je bil tudi tisti hrvaški premier, ki je izigral mokriški dogovor o Ljubljanski banki.
Takole se slovenski politični analitik in izvrstni poznavalec odnosov med državama Borut Šuklje spominja teh dogodkov: "Milanović se, ko že omenja željo po boljših odnosih z Slovenijo, najverjetneje vsakič posebej spomni vsaj dveh dogodkov. Prvega, ko ga je takratni predsednik slovenske vlade Borut Pahor obiskal v Zagrebu. Milanović je bil takrat predsednik najmočnejše opozicijske stranke in je zavračal dosežen sporazum o arbitraži. Pahor mu je kot predsednik sestrske socialdemokratske stranke skušal pojasniti pomen dogovora. Zagrebški sestanek se je končal zelo hladno z Milanovićevo zavrnitvijo pojasnil in vztrajanjem, da je sporazum o arbitraži napaka, ki je takratna predsednica vlade Jadranka Kosor ne bi smela dopustiti. Nato je kot hrvaški premier našel pot, da je arbitražo odpovedal. Drugi njegov spomin je vezan na grad Mokrice, na sestanek, ki ga je imel 11. marca 2013 s takratnim predsednikom slovenske vlade Janezom Janšo. Milanović se je kot premier v Mokricah s podpisom na memorandumu, ki sta ga z Janšo sprejela, obvezal, da bo Hrvaška zamrznila vse sodne postopke, ki jih vodi v državah EU proti Ljubljanski banki Zagreb. In da bo memorandum ratificiral sabor in ga kot mednarodno pogodbo vnesel v svoj pravni red. Janša je svoj del dogovora izpolnil, Slovenija je pravočasno ratificirala pogodbo o članstvu Hrvaške v EU. Milanović je na podpis in zaveze pozabil."

S čim se lahko živi?

Pa vendar je Milanović pred mesecem dni v intervjuju za hrvaško komercialno televizijo povedel tudi tole: "Slovenijo vidim kot našo naravno najbližjo partnerico in zaveznico. Prepričan sem, da podobno menijo tudi mnogi v Sloveniji. To, kar nas obremenjuje, ni nič v primerjavi s problemi, ki jih imamo sami s seboj in z nekaterimi drugimi državami." Ocenil je, da so odnosi s Slovenijo kljub sporu o meji "skoraj optimalni". Omenil je tudi spor o meji med Portugalsko in Španijo v Estramaduri, ki se vleče še iz časov Napoleona. Gre za ozemlje velikosti otoka Raba, ki pripada Španiji, Portugalska pa tega ne priznava, je spomnil. O tem ne ve nihče nič, razen študentov mednarodnega prava. "Želim povedati, da so to zadeve, s katerimi se lahko živi", je dejal Milanović.
Lepotna napaka teh njegovih prizadevanj za otoplitev odnosov z Ljubljano je v tem, da tudi hrvaški predsednik, tako kot slovenski denimo, nima neke formalne moči, da bi takšne zamisli uresničil. No, klimo predsednika seveda lahko skušata izboljševati, toda za konkretne korake sta v obeh državah pravzaprav pooblaščena premierja. Pa vendar na hrvaški strani, če je denimo soditi po pisanju Večernjega lista, ta teden mnogi ob ustoličenju Milanovića za predsednika gojijo velike nade. Novi predsednik bi morda z novim oziroma morebitnim slovenskim premierjem Janšo, ki "je bil tudi skeptičen do arbitraže", kot piše hrvaški urednik Denis Romac, "paradoksalno imel večje možnosti za rešitev hrvaško-slovenskega spora o meji". Pustimo ob strani dejstvo, da je eden od akterjev predsednik, drugi pa niti še ni premier, ampak za to rešitev bi se nemara res moral potruditi sam Bog.