Od zadnjega obiska visokega predstavnika EU v Rusiji so pretekla že štiri leta. Glavni namen mojega tokratnega obiska v Moskvi je razpravljati o vprašanjih, ki nam v zvezi s položajem in vlogo Rusije v Evropi ter njenim širšim mednarodnim delovanjem vzbujajo zaskrbljenost.
Globalni izzivi zahtevajo globalne rešitve
Odnosi med EU in Rusijo so se v zadnjem desetletju poslabšali. Zaznamovalo jih je pomanjkanje zaupanja, zlasti po nezakoniti priključitvi Krima in Sevastopola Rusiji leta 2014. Danes se v bistvu gledamo kot tekmeci in konkurenti, ne kot partnerji. Naša mnenja se močno razhajajo tudi glede konfliktov v našem neposrednem sosedstvu - od Ukrajine in Belorusije do Libije in Sirije - in glede človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zastrupitev Alekseja Navalnega, njegova aretacija, ki ji je sledila obsodba, kot tudi aretacije tisočev demonstrantov v zadnjih dneh so boleči opomniki krčenja prostora za opozicijo, civilno družbo in neodvisne glasove v državi. Delovanje Rusije v zadnjih letih ni v skladu z njenimi zavezami, ki jih ima kot članica Sveta Evrope in kot sodelujoča država OVSE. Ne pozabimo, da sta ti instituciji v osrčju sodelovanja, miru in varnosti v Evropi.
Z Rusijo moramo odkrito razpravljati o naših odnosih. Namen diplomacije je prav sodelovanje, posredovanje sporočil in iskanje soglasij. V slabih razmerah je diplomacija bistvena. Naši komunikacijski kanali bi morali biti vedno odprti. Kljub temu govorimo bolj drug o drugem ali celo drug mimo drugega kot drug z drugim. To samo ohranja nezaupanje in le malo prispeva k reševanju izzivov, ki so pred nami.
Svoje pomisleke moramo jasno izraziti. Obenem moramo priznati, da smo z našo največjo sosedo tesno povezani, in to ne le zgodovinsko ali geografsko. Evropska unija je še vedno prva trgovinska partnerica Rusije in njen največji vir neposrednih tujih naložb. Ruski študenti in študentke so zunaj EU najštevilnejši upravičenci do univerzitetnih izmenjav v okviru programa Erasmus+, Rusija pa je država, v kateri se izda največ schengenskih vizumov. Naše vezi so še vedno pomembne za obe strani.
Zato moramo slediti večplastnemu pristopu, ki se odraža v sklopu vodilnih načel, o katerem se je EU dogovorila za svoje odnose z Rusijo. To bo referenčni okvir mojega obiska v Moskvi. Vključuje selektivno sodelovanje pri vprašanjih, ki so v interesu EU, ter vzpostavljanje stikov z rusko civilno družbo in njeno podpiranje. Tega ni mogoče storiti prek videokonference.
Obstajajo pa vprašanja, pri katerih lahko sodelujemo in tako dosežemo rezultate. Najboljši primer je skupni celosten načrt ukrepanja - dogovor z Iranom, ki še vedno sodi med temelje globalne ureditve neširjenja jedrskega orožja. Številne regionalne krize bi bile hitreje rešljive, če bi bila mnenja in prizadevanja EU in Rusije bolj usklajena.
Globalni izzivi našega časa zahtevajo globalne rešitve, v prvi vrsti pandemija covida-19. Potrebujemo več sodelovanja, preglednosti in izmenjave informacij, ne manj. Boriti se moramo proti dezinformacijam, ki so v tem primeru še posebno škodljive in lahko ogrozijo človeška življenja. Na tem področju smo bili priča dejavnostim, ki so izhajale iz Rusije. Z Rusijo želimo še naprej sodelovati pri reševanju podnebnih izzivov. Računamo na njeno zavezo, da bo konferenca COP26 v Glasgowu uspešna. Le z izkoriščanjem priložnosti za pošten in pravičen prehod za vse lahko ohranjamo blaginjo in hkrati rešujemo planet. Ne nazadnje se moramo spopasti z novimi grožnjami in priložnostmi, ki se pojavljajo na digitalnem področju in v kibernetskem prostoru. V zadnjem času smo bili priča številnim kibernetskim napadom, ki so postali simptomatični za nova rivalstva. EU se je jasno zavezala k mirnemu reševanju mednarodnih sporov v kibernetskem prostoru. Vendar to ne pomeni, da se ne odzivamo. Uvedli smo sankcije proti storilcem zlonamernih dejavnosti in ne bomo se vzdržali nadaljnjega ukrepanja, če bo potrebno.
V skladu s Helsinško sklepno listino mora stabilnost v Evropi temeljiti na sodelovanju, spoštovanju ozemeljske celovitosti in suverenosti narodov ter spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Sodelovanje v dialogu ne pomeni, da se bomo vrnili v ustaljene tirnice, temveč da moramo poiskati področja, na katerih se strinjamo, da bi postopno ponovno vzpostavili zaupanje. Voditelje in voditeljice EU bom o rezultatih tega obiska obvestil v prihodnji strateški razpravi o odnosih med EU in Rusijo. Še vedno je bistveno, da se zagotovita jasna usmeritev in enotnost v naših odnosih z Rusijo.
V devetdesetih letih prejšnjega stoletja smo sanjali o drugačni Evropi, v kateri bi si vsi skupaj prizadevali za reševanje globalnih izzivov. Te sanje v letu 2021 žal niso resničnost. Kljub temu bi morali še naprej iz njih črpati navdih in si prizadevati za njihovo uresničitev.
