Vojislav Bercko
Nihče ni pričakoval, da bodo ameriške predsedniške volitve novembra 2020 običajne in prenos oblasti z Donalda Trumpa na Joeja Bidna miren, a takšnega cirkusa se verjetno tudi ni nihče nadejal. Dva tedna pred Bidnovo zaprisego je Trump v Washingtonu pripravil veliki protestni shod, na katerem je že nič kolikokrat povedal, da so bile volitve ukradene in da rezultatov ne priznava. Množica njegovih podpornikov se je odzvala ognjevito: napadli in za nekaj ur tudi zavzeli so mogočno poslopje kongresa na Kapitolskem griču sredi ameriške prestolnice, pri čemer je umrlo pet ljudi, več deset pa jih je bilo ranjenih. Demokracija je bila skoraj dobesedno poteptana. No, Trumpu tudi to ni pomagalo; 20. januarja se je po štirih burnih letih predsedovanja, v katerih je dodobra zatresel svet, moral posloviti.
Sueški prekop je zablokirala velika kontejnerska ladja, težka 224 tisoč ton, in popolnoma ohromila ves ladijski promet na eni najpomembnejših vodnih poti na svetu. Ever Given, 400 metrov dolga in 59 metrov široka ladja z zabojniki na krovu, ki pluje pod zastavo Paname, se je po vstopu na egiptovsko trgovsko pot 23. marca zjutraj zaradi močnega vetra zasukala, zadela dno in nasedla. Deblokada prekopa je trajala skoraj teden dni, v tem času pa je nastalo na stotine milijonov evrov škode. Skozi Sueški prekop steče namreč letno približno dvanajst odstotkov svetovne trgovine, saj omogoča tankerjem in kontejnerskim ladjam, ki vozijo med Azijo in Evropo, da se izognejo dolgemu potovanju okrog Afrike. Kanal dnevno prevozi več kot 50 ladij, ki prevažajo skupno približno 1,2 milijarde ton tovora.
Deset let so generali opazovali civilne oblasti v Mjanmaru, nekdanji Burmi, in 1. februarja pokazali pravi obraz: vajeni vladanja s trdo roko so izvedli državni udar, z oblasti odstranili in priprli novembra 2020 demokratično izvoljene predstavnike ljudstva in vrnili državo z več kot 50 milijoni prebivalcev v stanje, kakršno so mnogi skoraj edino poznali. Pod oblast vojaške hunte, ki je vladala praktično neprekinjeno od leta 1962 pa do 2011. Toda ljudstvo se je uprlo; državljanske vojne v pravem pomenu besede (še) ni, a generali si države niso mogli povsem podrediti. Ves čas pa potekajo sojenja najvidnejšim predstavnikom nekdanjih civilnih oblasti z Nobelovo nagrajenko za mir Aung San Su Či na čelu. Obtožbe so absurdne, kazni pa visoke.
Hudo neurje, ki je 15. julija prizadelo zahod Nemčije in Belgijo, je terjalo 196 življenj v Nemčiji in 42 v Belgiji. Zaradi dolgotrajnega obilnega deževja in poplav se je porušilo nešteto hiš, uničena je bila celotna infrastruktura. "Uničenje je težko opisati z besedami. To so povsem surrealistične razmere, rekla bi, da v nemškem jeziku skoraj ni besed, ki bi opisale nastalo uničenje," je ob obisku vasi Adenau v okrožju Ahrweiler v nemški zvezni državi Porenje - Pfalška dejala vidno pretresena nemška kanclerka Angela Merkel. Deset najdražjih letošnjih naravnih nesreč, med katere sodijo tudi omenjene poplave, je povzročilo za več kot 150 milijard evrov škode. Samo poplave v Nemčiji in Belgiji so povzročile za najmanj 38 milijard evrov škode.
Po dveh desetletjih brezplodne, a krvave vojne proti terorizmu so se zahodne sile umaknile iz Afganistana. Država se je vrnila tja, kjer je bila pred letom 2001, pod oblast skrajnih islamskih talibanov. Ti so 15. avgusta vkorakali v prestolnico Kabul, potem ko so pred tem od aprila praktično brez odpora zavzeli večji del dežele. Predsednik Ašraf Gani je pobegnil v tujino, vladna vojska se je sesula v hipu. Zahodne države so začele zapirati veleposlaništva v Kabulu in pospešeno umikati svoje ljudi iz države, ob tem pa v vsesplošnem kaosu spravile na varno tudi okoli sto tisoč svojih afganistanskih sodelavcev in članov njihovih družin. Večina držav, med njimi tudi Slovenija, ki je bila kot članica zveze Nato s svojimi vojaki tam prisotna skoraj 17 let, je vojaštvo umaknila že pred padcem Kabula.
Nihče in nič v politiki ni večno. To je dokazala tudi nemška kanclerka Angela Merkel, ki se je po 16 letih vladanja umaknila iz politike, z njenim umikom pa je na septembrskih volitvah pogorela krščanskodemokratska koalicija CDU/CSU. "Želim si, da bi v določenem trenutku sama našla pravi čas za odhod iz politike, ne želim biti napol mrtva razbitina." To je dejala Angela Merkel že davnega leta 1998, ko je bila še političarka v vzponu. Zdaj se vrstijo inventure njene vladavine. Četudi je veljala za nesporno voditeljico Evropske unije, kritiki opozarjajo, da je zmeraj imela v mislih najprej nemške interese in šele potem evropske. Zagotovo si jo bomo vsi zapomnili po ukrepanju v migrantskem valu v letih 2015-16, ko je odprla nemške meje za več kot milijon beguncev. "Zmoremo," je dejala tedaj.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
