S političnim analitikom Dušanom Spasojevićem z beograjske fakultete za politične vede smo skušali osvetliti to, kar se je zgodilo na nedeljskih parlamentarnih volitvah v Srbiji. Na njih je absolutno zmago odnesla Srbska napredna stranka (SNS) s predpono Za naše otroke srbskega predsednika Aleksandra Vučića, ki pa na listi niti ni kandidiral. V 250-članski parlament so se od 21 strank in zavezništev uvrstile le tri stranke. SNS je dobila 61,59 odstotka glasov in bo imela vsaj 191 poslancev, manjši partnerji naprednjakov v vladi, socialisti (SPS) Ivice Dačića, so osvojili 10,37 odstotka glasov in 32 sedežev. Le desničarska Srbska domoljubna zveza (SPAS) Aleksandra Šapića je še prestopila s petih na tri odstotke znižan parlamentarni prag s 3,64 odstotka glasov in bo imela enajst poslancev. Opazovalci OVSE so ob teh izidih, ki le še utrjujejo že tako dominantno vlogo predsednika Vučića, izrazili zaskrbljenost "nad prednostjo", ki so jo v predvolilni kampanji - sploh v medijih - uživale vladajoče stranke. To prednost je še najmanj mogel izničiti bojkot volitev s strani dela opozicije. Vseeno so opazovalci ocenili, da je Srbija ob koncu izrednih razmer zavoljo pandemije novega koronavirusa volitve izpeljala "učinkovito". No, medtem se sicer virus po Srbiji znova nevarno širi. Volitve bodo zaradi nepravilnosti sicer morali ponoviti na več kot dvesto voliščih, a to na končni rezultat verjetno ne bo vplivalo.
Znižanje volilnega praga je imelo nasproten učinek od pričakovanega
Absurd srbske politike
Kako je lahko Vučiću, zoper katerega so ljudje v Beogradu dolgo vztrajali na protestih Eden od petih milijonov, na volitvah uspelo tako pomesti s političnimi nasprotniki?
"Na nek način je s tako prepričljivo zmago Vučića opoziciji oziroma strankam, ki so se odločile za bojkot volitev, uspela nakana, da bi tudi zunanjim opazovalcem prikazali absurd srbske politike, v kateri prav vse niti vleče srbski predsednik. Opozicija v tej Vučićevi igri, kot je dejal eden od opozicijskih liderjev, Sergej Trifunović, v svoji bojkotni fazi, ni hotela sodelovati. Bilo pa je nekaj presenečenj. Med njimi je dejstvo, da večini strank, ki so šle na volitve, ni uspelo preskočiti niti znižanega cenzusa za vstop v parlament. Za nižji prag se je skupščina oziroma Vučićeva stranka odločila, da bi v skupščino vendarle prišle tudi kakšne opozicijske stranke, da bi hram demokracije vsaj na videz ohranil neko stopnjo pluralnosti. A znižanje volilnega praga je imelo drugačen učinek. Na volitve se je podalo še več list in glasovi so bili še bolj razdrobljeni. Zategadelj niti stranke, o katerih smo menili, da se bodo uvrstile v parlament, na koncu tega cilja niso dosegle. Med njimi so Radikalna stranka haaškega obtoženca Vojislava Šešlja, Gibanje svobodnih državljanov že omenjenega Trifunovića, morda še suverenisti nekdanjega ministra Saše Radulovića."
Nič od pogajanj v ZDA
Četudi je bil srbski predsednik skorajda že v letalu, da bi se v Washingtonu danes sestal s kosovskim predsednikom Hashimom Thacijem, srečanja na najvišji ravni ne bo. Haaško tožilstvo je namreč v sredo zoper Thacija vložilo obtožnico zaradi vojnih zločinov, domnevno storjenih leta 1999, zato je ta alfa in omega kosovske politike ostal doma. Vučić in Thaci sta se sicer že večkrat sestala v Bruslju, a srečanja so bila brez političnega izplena in bolj ali manj v sovražnem vzdušju.
Severnokorejski privid demokracije
Vučić se nekako zaveda čudne, tako rekoč severnokorejske slike, ki jo daje njegova zmaga, saj je v povolilni noči menil, da bi lahko bodočo vlado sestavljale tudi stranke, ki sploh niso prišle v parlament.
"To je bila precej nenavadna izjava. Na ta način skuša ustvariti videz pluralizma in demokracije. Češ da se kljub svoji absolutni večini zaveda, da on ni edina oblast oziroma da je pripravljen to odgovornost deliti še s kom. Predvsem ima Vučić problem s socialisti. Logično bi bilo, da jih povabi v vladno koalicijo, kakor so skupaj vladali že zadnjih osem let. Toda potem v parlamentu ne bi bilo niti dvajset opozicijskih poslancev. Če pa bi jih pustil v opoziciji, bi znali postati nevarni, kar bi se mu lahko maščevalo na naslednjih volitvah. Socialisti bi tedaj lahko v koalicijo in vlado stopili s kakšno drugo stranko z drugega pola. Deset odstotkov glasov bi vsako opozicijo zelo konkretno okrepilo. Da ne govorimo o tem, da bi lahko socialisti v opoziciji začeli prati umazano perilo dosedanjih vlad."
Volitve je bojkotirala Zveza za Srbijo Dragana Đilasa. V njej zatrjujejo, da je bila udeležba le 42-odstotna in da zategadelj volitve sploh niso legitimne. Uradni odstotki sicer govorijo o več kot polovični udeležbi, namreč 50,3-odstotni. Od kod ta razlika?
"To je bitka za interpretacijo. Neodvisni opazovalci ocenjujejo, da je bila volilna udeležba med 48 in 49 odstotki. Đilas trdi, da je udeležba zadnje ure, ko so bila volišča še odprta, nenaravno porasla zavoljo pritiska na volivce oziroma s krajo glasov. Vendar podatki kažejo, da ni bilo tako. Volivci naj bi bili na volišča prihajali enakomerno čez ves dan. So pa pritiski na volivce, naj gredo volit, bili. Opazovalna misija Crta je poročala, da je okoli pet odstotkov volivcev šlo volit prav zavoljo teh pritiskov. Recimo, nekdo je zaposlen v javni upravi, pa so ga poklicali in rekli, da vedo, da je sicer šel volit, toda na volišču še ni bilo njegove sestre. Torej, bi rad obdržal službo?"
Rusija, Kitajska in EU
Vučić poudarja dobre odnose s Kitajsko in Rusijo, hkrati si menda želi članstva v Evropski uniji (EU). Kam se bo zdaj Srbija obrnila?
"Doslej je Vučiću uspevalo balansirati med različnimi stranmi. Zadnja leta mu zelo pomaga dejstvo, da je EU okupirana sama s seboj, naj gre za migrantsko krizo, za brexit, korono ... Ohladilo se je njeno navdušenje za širitev. Zato ni več takšnega pritiska iz Bruslja, kot so ga bile deležne prejšnje srbske vlade. Za nameček Vučić v EU figurira kot nekakšen balkanski stabilokrat. Recimo, EU je pohvalila njegov odnos do migrantske krize. Pri čemer so vse te zgodbice o tesnem srbskem prijateljstvu z Rusijo ali Kitajsko zgolj na ravni nekega narativa in ne na ravni realnosti. Celo v pandemiji je bila evropska pomoč Srbiji mnogo večja, kot je bila pomoč iz Kitajske, ki jo je Vučić tako na veliko oznanjal. Res pa je, da je pomoč iz Kitajske prišla prva, vendar jo je Srbija vsaj delno tudi plačala. Povprečni Srb to razume, da je Kitajska najhitreje pomagala, EU pa je priskočila na pomoč šele na koncu."
In kaj bo s Kosovom?
"Kosovo je stalnica, čeprav se zadnje mesece zdi, da se je začelo nekaj dogajati. Vendar ni jasno, kaj pravzaprav, kakor ni jasno, kako bi na določeno rešitev tega vprašanja reagirali srbski volivci. Menim, da volivci Vučića ne bi resneje kaznovali, če bi se s Kosovom vendarle kaj dogovoril, sploh če bi mu ta dogovor, recimo o priznanju Kosova, uspelo predstaviti kot dobitek za Srbijo. Kritike bi bile, vendar bi jih verjetno mogel otopiti, saj se vprašanje Kosova vleče že predolgo in so ljudje že precej utrujeni. Ob tem Vučićevo volilno telo niti ne misli, da je članstvo Srbije v EU zelo pomembno. Vidijo ga sicer pozitivno, a še važnejši sta jim stabilnost in rast gospodarstva, kar pa bo spet mogoče le v sodelovanju z EU. Glede Kosova so se spet angažirale ZDA in tukaj se zdi, da to ni naletelo na odobravanje v EU. Seveda obstaja tveganje, da bi ameriški predsednik Donald Trump zavoljo ameriških volitev skušal zadevo pospešiti, da bi se trkal po prsih zavoljo nekega zunanjepolitičnega uspeha, ki pa EU ne bi dišal."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
