Domen Valič
Jaša Kocelija
Kot se za novodobne odnose spodobi, sem si pred najinim srečanjem ogledala vaš instagram in facebook profil. Ustvarila sem si sliko, da ste povsem običajen, simpatičen, nasmejan, urejen mlajši moški. Kako sem lahko prepričana, da po tem pogovoru ne bom pristala razkosana v nekem grmovju? Da niste psiho?
Nekako se mi zdi, da besedo »psiho« v družbi precej uporabljamo, tudi v pozitivni konotaciji, da je nekdo drzen, pogumen, da si upa, hkrati pa je beseda močna tudi v negativnem pomenu, prinaša strah. Velik razpon, kaj pravite?
V Psihu iščete dokaze in dvome o človeku, ki pada v tako imenovano cono, v stanje brez kontrole, območje fantazije, strasti in strahov. Koliko pa ste kot igralec sami kontrol frik in koliko si dopustite pasti v cono?
Menite, da si to dejansko upamo?
Pa vi, ste?
Tretje leto teče, kar ste skočili iz varne cone udobja in ustvarjate kot umetnik na svobodi. Ste se na začetku te poti soočali z občutki negotovosti, se morda še?
Pa vas vleče bolj na oder ali pred kamere?
Kako izbirate projekte? Na podlagi česa se odločite, kaj boste počeli?
Kako se skozi leta spreminja vaš pogled na občinstvo? Koliko vam je bilo pomembno, ko ste začeli, in kako je s tem danes?
Kako je v Sloveniji biti prepoznaven obraz, lahko bi rekli tudi estradnik?
Glede na to, da ste eden lepših slovenskih igralcev (tako namreč pravijo ženske revije), ali zaznate, kdaj si katero dekle želi vaše bližine samo zaradi petih minut slave in kdaj se zares zanima za vas?
Intervju je bil objavljen v reviji STOP.
