Nemalo "pasantov" je bilo 2. junija 1927 začudenih nad nenavadno dirko po ulicah v središču Maribora. To je bila neke vrste tekaška dirka, na čelu katere je bil dokaj športno razpoložen možakar, za njim pa se je podil tajni detektiv. Mimoidoči so radovedno spremljali njun tek, si ob tem mislili vse mogoče, tudi kakšna zbadljivka je bila vmes, dejansko pa je detektiv lovil "malopridnega prijatelja tujega denarja".
Okoli poldneva je Jezernik, tako je bilo ime bežečemu, spoštljivo vstopil skozi vrata stolne cerkve, v njeni notranjosti pa se mu je pogled usmeril proti oltarju sv. Antona. Tja namreč nosijo verniki v pušico darove, da jim svetnik pomaga najti izgubljene predmete. Ni znano, ali je tatu naredila priložnost ali pa je tat priložnost poiskal. Kakorkoli, Jezernik je segel v pušico in si nagrabil za pest drobiža. A ga je že takoj po storjenem dejanju dosegla roka pravice v osebi policijskega uradnika, ki je tatu povabil na uradni postopek. V začetku se je Jezernik delal pohlevnega, potem pa se odločil, da na poti proti policijski postaji ne bo več sodeloval. Urnih nog se je pognal v beg, uradni organ pa za njim.
"Paglavci po mestu so se že smejali, češ, 'wos wird' d'n so a' straža', ker pač niso reveži vedeli, da zna tudi policijski uradnik dvigniti podplate, če treba," o pregonu zapiše Mariborski večernik Jutra. In res se je detektiv izkazal za izjemnega tekača, čeprav tega njegovi postavi ne bi pripisali. Pobeglega Jezernika svoboda je bila kratke sape, že po nekaj pretečenih ulicah ga je detektiv ujel in zgrabil za ovratnik ter ga, oborožen z novimi izkušnjami, vse do cilja na policijski postaji ni več izpustil. Za Jezernikom so zaklenili železna vrata z rešetkami, 15 dinarjev, piškav plen, ki si ga je nagrabil v stolni cerkvi, pa nemudoma vrnili cerkovniku stolnice.
