Dobri odnosi med sosedi niso pomembni le na državni ravni, ampak tudi v zasebnem življenju – morda še celo bolj. K sosedom lahko namreč kadarkoli pridemo na kavo ali kaj močnejšega, ko je sila in potreba, sosedi nam lahko zalivajo rože, ko smo zdoma, pri njih si lahko sposodimo moko, sladkor ali jajca, k njim lahko tudi skočimo čez plot, saj naj bi bila na sosedovem vrtu trava bolj zelena. A taki odnosi se običajno prej ali slej sfižijo in dobrega sosedstva je konec.
Kakopak med sosedi ni vedno vse idealno. Čez sosede in hrup, ki ga povzročajo, se pritožujemo, jim tolčemo po stenah, se z njimi niti ne pogledamo, kaj šele, da bi spregovorili kakšno besedo ali jih pozdravili. Z njimi se lahko spremo tako rekoč o vsem, celo zato, ker veje njihove jablane segajo preveč na našo zemljo in čigava so potemtakem jabolka, ki padejo na našo stran.
Jabolko sosedskega spora je lahko celo nekaj tako nedolžnega, kakor je povsem navadna in nič hudega sluteča kobilica. To nam razkrije zgodba, ki se je odvijala na Teznem oktobra 1938. Kobilico je namreč neka ženska iz najbrž samo njej dovolj tehtnih in znanih razlogov spustila sosedi skozi kuhinjsko okno. Ta pa ji ni ostala dolžna - za poskočno darilo se ji je zahvalila z mrzlo prho in boj se je pričel. Najprej so letele kletvice, tako sočne, da bi nanje bili ponosni tudi najbolj izkušeni furmani, s čimer je bil sosedski mirovni sporazum takoj izključen. Pravi spopad med razboritima sosedama pa se je imel šele zgoditi, ko so zapele pesti in se je pričela sosedska rokoborba tezenskega sloga.
"Končalo se je dokaj tragično. Prva je sredi dvorišča obstala v spodnjem krilu (vrhnje je izgubila v boju), druga pa je ležala na tleh, z rokami in nogami na štiri vetrove. Opazovalci, ki so za bojno črto motrili dogodke, so prasnili v smeh, ženski pa sta se klavrno vrnili na domova. Katera je zmagala? To vprašanje bo razčistilo sodišče," o spopadu, ki ga je sprožila uboga kobilica, poroča Mariborski večernik Jutra 4. oktobra 1938. (vid)
