Dnes jim rečemo taksiji, morda uber, a tudi nekoč so bile razmere takšne, da se je mestna občina na svoji junijski seji leta 1927 odločila poenotiti tarife za vožnje z avtomobili. Tako je stala vožnja za začetni kilometer 10 din, za vsakega nadaljnjega pa 6, v primeru, da se je avto vračal brez potnikov nazaj na izhodišče, pa še polovična pristojbina za isto pot.
"Priznati moramo, da so cene zmerne in nas zato veseli, da so pristali nanje tudi lastniki avtomobilov. S tem so pokazali, da uvidevajo položaj, kar bo v prid njim samim in prebivalstvu, ki se bo avtomobilnih voženj odslej posluževalo gotovo še v večji meri. Potreba pa je seveda, da se autotaksi novih cen res tudi vedno drže, ker glihanje in prerekanje ni prijetno za nikogar in ne pospešuje prometa," o tej temi zapišejo v Mariborskem večerniku Jutra 2. junija 1927.
Čeprav se je zdelo, da je uredba zadovoljila vse, pa, kot kaže, vendarle ni bilo tako, saj že dobri dve leti kasneje beremo, da se taksisti ne držijo dogovorov in da se je nemalokrat primerilo, da so potnike, predvsem tiste, ki niso bili iz mesta, za ceno poti pošteno opeharilo, zato je bilo zaupanje med prebivalstvom in taksisti na izjemno nizki ravni oziroma o zaupanju sploh več ne moremo govoriti.
"Pripetilo se je že, da je šofer računal od glavnega kolodvora do Glavnega trga 30 Din, razen tega pa se dogaja, da se ravno radi nezaupanja potnik prepira s šoferjem glede voznine tudi takrat, kadar ni upravičen, vozač pa se nima na kaj sklicevati. Eno in drugo bi pač lahko izostalo, ako bi se izvedel že davno sprejet sklep občinskega sveta mariborskega in naložilo lastnikom avtomobilov, da montirajo na vozila števce, kakor je pač običaj povsod, kjer so podeljene koncesije za avtovožnje. Ker je bil g. župan v zadevi taksimetrov tudi na zadnji občinski seji interpeliran že v drugo, se je nadejati, da bo sklep občinskega sveta v najkrajšem času realiziran," poročajo 14. oktobra 1929.
