V nedeljo se je zdelo, da Slovenci v Frankfurtu ne bodo tako glasni in opazni, kot so bili pred tem v Stuttgartu, Münchnu in Kölnu. Za tekme osmine finala namreč nacionalne nogometne zveze od Evropske nogometne zveze (Uefa) prejmejo manj vstopnic kot za tekme skupinskega dela tekmovanja. Toda Slovenci so vstopnice, ki so jim bile namenjene, razgrabili, tisti, ki do njih niso prišli preko uradnih kanalov Uefe, pa so jih poskusili kupiti prek agencij ali na črnem trgu. In znova je bilo na prizorišču Eura v Nemčiji približno petmestno število Slovenk in Slovencev.
Prvi so v mesto prišli v nedeljo pozno zvečer, nekateri v noči na ponedeljek, velika večina pa v ponedeljek čez ves dan. Ko sva z urednikom športa v Večeru Markom Kovačevičem v ponedeljek dopoldne v kavarni blizu hotela Bristol, kjer sva bila nastanjena, snemala Večerov nogometni podkast Euro polcajt, so bili pri sosednji mizi Mariborčani, ki so dolgo ponočevali. "Ne snemajte nas, da se ne vidi, da pijemo kavo in vodo," so se šalili in s kofeinom nabirali energijo.
Zgodaj popoldne so se Slovenci začeli zbirati na idiličnem staromeščanskem trgu Römerberg. Skupina iz Primorske nam je povedala, da so na pot krenili v nedeljo ob 23. uri, v ponedeljek zgodaj zjutraj pa so že zajtrkovali blizu glavne železniške postaje v Frankfurtu. "Ob 15. uri se vidimo v navijaški coni," so nam dejali.
Pol ure pred napovedanim zborom navijačev v navijaški coni Mainufer ob reki Majni je bil Römerberg popolnoma slovenski. Navijanje Slovencev so ovekovečili tudi portugalski predstavniki medijev. "Nismo pričakovali, da vas bo toliko," mi je razlagal portugalski novinarski kolega. Z vzkliki "kje si, CR7?" in "Messi, Messi" so Slovenci želeli zbosti nekaj Portugalcev na trgu, pa se ti niso dali zmesti. Ko se je na trgu zbralo kakšnih 30 navijačev v rdeče-zelenih dresih, so ti začeli glasno vzklikati in se nastavljati kameram. Takrat je večina Slovenk in Slovencev že krenila na obrežje Majne.
V razvlečeni navijaški coni, ki naj bi merila kar poldrugi kilometer, so se privrženci Slovenije porazgubili. Posedali so v senci pod drevesi, na obraze so si lepili zastave in napise Slovenija, animatorke v barvah Portugalske pa so na lica Slovenk in Slovencev risale slovenski grb. Tisti bolj radoživi so se kratkočasili na poligonih. Na nekaterih so lahko obiskovalci pokazali nogometne veščine, na drugih znanje oživljanja.
Po 17. uri je pri vhodu v navijaško cono, kjer je bilo več sto Slovenk in Slovencev, policija pozivala k skupnemu odhodu proti stadionu. Tri ure pred tekmo je bilo na južnem delu glavne železniške postaje glasno, vlak pa so do zadnjega kotička napolnili privrženci slovenske izbrane vrste.
V vlaku so ob dobrem vzdušju odmevale zimzelene in navijaške pesmi. Slovenci so družno prepevali "Ko toti Štajerc v Dravo pade", "Čez Šuštarski most", "Slovenskega naroda sin" in še nekatere druge pesmi. V tem vlaku je bil s sinom tudi mariborski župan Saša Arsenovič, ki ni želel zamuditi zgodovinskega dneva za slovenski šport. Ob poti od železniške postaje do stadiona smo srečali tudi županjo Črne na Koroškem Romano Lesjak. Znanih imen tudi v Frankfurtu ni manjkalo. Še pred glasnim spodbujanjem ekipe na stadionu pa so slovenski nogometaši podporo navijačev začutili ob prihodu z avtobusom na stadion, ko jim je množica Slovenk in Slovencev pripravila špalir.
