
Branko Horjak je mariborska nogometna legenda sedemdesetih. S 117 zadetki je najboljši strelec svojega obdobja, drugi v vsej zgodovini kluba za Marcosom Tavaresom. Kot številni drugi mariborski nogometaši je k vijoličastim prišel iz Železničarja. "Ko sem šel leta 1970 k Mariboru, smo z Železničarjem prišli v drugo ligo. Maribor je ob mojem prihodu igral že tretjo prvoligaško sezono. Povabil me je, da bi prišel na priprave in ostal v klubu, vendar me Železničar ni pustil takoj in sem tam ostal še pol leta," pravi. Dvajsetletniku kljub mladosti ni manjkalo samozavesti, ko se je z desnega brega Drave preselil na levega k prvoligašu.
Pet sezon je Maribor igral v prvi ligi. Leta 1972 je izpadel, Olimpija je še naprej dokaj uspešno tekmovala v njej. "Takrat je imela več denarja, Maribor pa je imel ogromno svojih igralcev. Pet ali šest igralcev iz Maribora je vedno igralo v prvi ligi. Pri Olimpiji pa je bilo vse drugo v klubu, le Ljubljančani ne, razen Oblaka in Amerška. Maribor je imel dobre odnose s Crveno zvezdo in ona nam je dajala mlade igralce. Potem ko so ti odšli, smo imeli težave, sicer bi še lahko ostali v prvi ligi."

Pravi, da so zaslužili dobro za tiste čase, ampak tega denarja se ne da primerjati z današnjim. Gledalcev je bilo v Ljudskem vrtu vedno veliko: "Na tekme so hodile družine, vsi so nas poznali." Horjak pa je zabijal gole ... "Nisem bil čisti centerfor, prihajal sem iz ozadja, dosti golov sem dal tudi z glavo, kljub temu da imam samo 174 centimetrov. Imel sem občutek, to, da daš gol, moraš imeti prirojeno. Moraš znati predvidevati, kje biti v določenem trenutku. Dobri soigralci pa pri tem ne morejo škoditi, sam ne zmoreš nič."
Po slovesu od prve lige je klub igral v drugi zvezni ligi, v sezoni 1973/74 se je s težavami obdržal v njej, v naslednji pa se preselil v republiško in se takoj vrnil v drugo ligo. "Že v sezoni takoj po izpadu iz prve lige smo bili drugi in smo igrali kvalifikacije," Horjak ne more pozabiti 8. julija 1973, ko se je Maribor Proleterja iz Zrenjanina lotil pred 20.000 gledalci, kar je še vedno rekord mariborskega nogometnega hrama. "Po povratni tekmi s Proleterjem, ko nismo šli naprej, je ekipa malo padla."
S šestnajstih metrov z glavo
Branko Horjak je odigral 268 tekem v dresu Maribora, najboljša pa je bila po njegovem v tistem času tekma proti Rijeki, ki so jo Mariborčani dobili s 7:1. "Rijeka je bila takrat tretja na lestvici in bi morala na tisti tekmi zmagati, da bi prišla na drugo mesto v drugi jugoslovanski ligi in si zagotovila kvalifikacije za prvo. To je bila takrat naša najboljša tekma." Z največjim veseljem se spominja tekme v Ljudskem vrtu proti Proleterju za povratek v prvo jugoslovansko ligo. Mariborčani so leta 1973 pred 20.000 gledalci slavili s 3:1, poleg Borisa Binkovskega in Slobodana Vučekovića se je med strelce vpisal tudi Horjak. "S šestnajstih metrov sem ga dal z glavo. Že v peti minuti smo povedli z 2:0. Oni so znižali na 2:1, potem je Vučeković zabil za 3:1." Razlika bi bila še višja, če ne bi Josip Ražić zapravil enajstmetrovke. Kvalifikacije so igrali najprej proti Budućnosti, doma so zmagali z 1:0, v Titogradu (sedanja Podgorica) so gostitelji klonili šele po penalih. "Še sedaj trdim, da je bila Budućnost takrat boljša ekipa kot Proleter. Proti Proleterju smo doma igrali dobro. Posebno vzdušje je bilo na tribunah, publika nam je veliko pomagala. Tistega, kar je bilo v Zrenjaninu, pa se nerad spominjam." Povratno tekmo, na kateri je bilo storjenih tudi nekaj sodniških napak, so vijoličasti izgubili z 0:3 in sanj o prvi ligi je bilo konec.
Leta 1979 je Horjak končal svojo izjemno zgodbo z Mariborom. Vabili so ga sicer tudi v Sturm, a je Gradčane zavrnil, ker zaradi težav s kolenom ni zmogel več velikih obremenitev, sprejel pa je povabilo avstrijskega nižjeligaša Lebringa, saj so trenirali le enkrat ali dvakrat na teden. Tam je igral deset let, nato pa nogometno kariero nadaljeval kot trener. Na vročo vijoličasto klop je Horjak, po izobrazbi učitelj športne vzgoje, prihajal kot rešitelj v kriznih časih. Štirikrat je bil trener članskega moštva od leta 1993 do 2008. Kaj je bilo težje, biti igralec ali trener v velikem klubu? Nič ne razmišlja, kar izstreli: "Stoodstotno je težje biti trener. Igralec mora skrbeti samo za svojo igro in da se prilagodi ekipi, trener pa mora obravnavati vsakega igralca posebej, ga učiti, malo mora gledati tudi, kdo je v upravnem odboru, vse je povezano." Nekdanji napadalec je bil tudi kot trener zagovornik napadalnega nogometa: "Da ekipo natreniraš za obrambne naloge, je en teden dovolj, pri napadu je dosti težje. Mislim, da je moja ekipa vedno dobro igrala."

Kot trenerju mu je najbolj ostalo v spominu gostovanje Maribora v Dortmundu leta 1993. V drugem krogu kvalifikacij pokala Uefe so naleteli na veliko Borussio. "Mislim, da je bil gol v gosteh največji uspeh slovenskega nogometa do takrat. Doma je bilo 0:0, tam pa smo izgubili z 1:2. Mi smo povedli, Kliton Bozgo je dal gol, v 45. minuti pa je bil izključen Sašo Lukić in smo v drugem polčasu dobili dva gola," se spominja Branko Horjak.
"Kdo zrihta meso, roke gor!"
O zakulisju ene največjih tekem Maribora, tiste s Proleterjem 8. julija 1973, ko je bilo v Ljudskem vrtu 20.000 navijačev, je rad govoril pokojni Franc Sinič. Novinar, nogometni zanesenjak, v tistih časih pa predsednik komisije za propagando NK Maribor, tako se je reklo njegovi prostovoljni funkciji. Šele živi ščit miličnikov je tistega dne ustavil dotok novih navijačev, ko so našli luknjo v betonski ograji Ljudskega vrta. Na stari tribuni se je že nekaj dni prej zbrala velika skupina prostovoljcev, pripravljena priskočiti na pomoč NK Maribor, Franca pa je stal na peščeni "rundi" z megafonom v roki: "Kdo zrihta meso, roke gor!" In tako naprej, da je bilo vse nared za finale kvalifikacij za prvo jugoslovansko ligo. Pred zgodovinsko tekmo je klub navijačev ustanovila Tovarna stikalnih naprav, še večjega je pripravljal TAM. Za velik srečelov je Smreka darovala tono premoga, Pik vijolično srajco, Tomos moped ... V Večeru je pisalo, da so nogometaši po dolgem času na igrišče spet pritekli z reklamo na prsih, Talisovo pivo so oglaševali, Skol jim je pisalo na dresih. (bpm)