Le še eno dejanje je ostalo, pa bo padel zastor nad evropsko klubsko nogometno sezono. Tisto najpomembnejše. Nocojšnji finale lige prvakov v Londonu bo imel tudi močan slovenski pridih, ekipi bo ob 21. uri na igrišče pripeljal Mariborčan Slavko Vinčić v vlogi glavnega sodnika, približno dve uri kasneje bo najboljšo okronal predsednik Uefe Aleksander Čeferin, v ospredju pa bosta vendarle finalista. Real Madrid petnajstič ali Borussia Dortmund drugič?
Znano prizorišče, drugačen razplet?
Tretjič sodobni Wembley gosti finale lige prvakov, če upoštevamo še tekme na njegovem predhodniku, stadionu z istim imenom, ki je do leta 2003 stal na istem mestu, pa že osmič. Čeprav je ikonični objekt v Londonu najpogostejše prizorišče finala lige prvakov oziroma njenega predhodnika, pokala državnih prvakov, bo tam prvič lovoriko lovila najuspešnejša ekipa tega tekmovanja. Real gre po "decimoquinto", svoj petnajsti naslov evropskega prvaka. Ko pride do finala, klub iz Madrida običajno zmaga. Ob 14 slavjih je sicer trikrat doživel poraz, a zadnji se je zgodil v finalu leta 1981, ko je bil z 1:0 boljši Liverpool, od leta 1998 pa ima na najpomembnejših tekmah klubske sezone popoln izkupiček – osem finalov, osem lovorik.
Izkušnje z Wembleyjem pa že imajo nocojšnji nasprotniki Reala. Borussia iz Dortmunda je tam igrala svoj zadnji finale, pred enajstimi leti je bil v nemškem obračunu boljši münchenski Bayern. "Takšen obračun bi bil odličen na kateremkoli stadionu. Ampak vemo, da je to famozna druga priložnost na enakem mestu, in skoraj smo dočakali enak obračun. A igramo proti Real Madridu. Ustvarjen je za ligo prvakov, hkrati pa je največji klub na svetu. Prednost njegovih igralcev je, da ne glede na rezultat ostanejo mirni. To jih definira in fantastično je, da lahko po 40 letih postanemo prva ekipa, ki bo v finalu premagala Real," se proti novi priložnosti ozira Mats Hummels, ob Marcu Reusu eden od dveh članov aktualne zasedbe BVB-ja, ki sta bila zraven že leta 2013.
Slovo neutrudnega Nemca
Prijetnejše spomine na tisto tekmo ima mož, ki bo nocoj zadnjič oblekel dres Reala. Toni Kroos zaradi poškodbe v zadnjem finalu na Wembleyju sicer ni igral, je pa z Bayernom postal evropski prvak. Prvič. Po selitvi v Madrid je Nemec pokal z velikimi ušesi dvignil še štirikrat. Peti naslov z Realom in skupno šesti bi bil zanj zadnji. Čeprav je pri 34 letih še vedno eden ključnih mož v zvezni vrsti španskih prvakov - na poti do finala je v ligi prvakov odigral enajst tekem, deset jih je začel v prvi enajsterici, v španski ligi pa je v tej sezoni izpustil le pet tekem -, je že obelodanil, da bo po evropskem prvenstvu v Nemčiji sklenil kariero.
Ne bo šlo zlahka, a če kdo, zna Real najti ustrezne menjave za odhajajoče zvezdnike. V lanskem poletju je zadel s poslom na prestopni tržnici, ko je denarnico odprl ravno Borussii, in na Santiago Bernabeu pripeljal Angleža Juda Bellinghama, ki se je nato ekspresno izstrelil med najpomembnejše člane dobro uigranega orkestra. Zadel je tudi s povratnikom, ki si ga je sposodil od Espanyola. Napadalec Joselu je že veljal za nogometaša, ki ni izkoristil svojih potencialov, v desetih letih je zamenjal kar deset klubov, v Real, kjer je že igral za mladinsko ekipo, pa se je vrnil, ko je s klubom iz Katalonije izpadel iz elitne španske lige. Nekoč že odpisani 34-letnik je dokončno postal Realov heroj v polfinalu. Na povratni tekmi proti Bayernu je na igrišče stopil v 81. minuti, nato pa z dvema goloma poskrbel za preobrat in uvrstitev Reala v finale. S petimi goli je Joselu ob Brazilcih Viniciusu in Rodrygu najboljši strelec galaktikov v ligi prvakov.
Borussia izrazitega strelca nima. Še najučinkovitejši je Niclas Füllkrug s tremi goli. Nizozemec Doyell Malen, ki je bil s 13 goli njihov najboljši strelec v nemški bundesligi, je v ligi vseh lig zadel enkrat, od osmine finala naprej pa, tudi zaradi poškodbe, ni več igral. A to ne pomeni, da ekipa, ki je sezono v nemškem prvenstvu sklenila (šele) na petem mestu, nima orožij, kar dvanajst igralcev se je na poti do finala vpisalo na seznam strelcev. Spomladi je najprej preskočila PSV, v četrtfinalu končala evropsko popotovanje Jana Oblaka in madridskega Atletica, v polfinalu pa presenetila še PSG, ki ga je sicer prehitela že jeseni, v skupinskem delu.
Potrebujete dokaz? Mi ga imamo!
Na za marsikoga nepričakovani poti jo je vodil trener, ki so ga pred leti le redki videli v tem položaju. Kmalu za tem, ko mu je uspel preboj v finale, je po spletu zakrožila fotografija iz leta 2012, ko je Edin Terzić na navijaški tribuni proslavljal doslej zadnji naslov nemškega prvaka za klub iz Dortmunda. V Nemčiji rojeni strokovnjak s koreninami iz BiH in Hrvaške je navijaško strast spremenil v resno delo. V Dortmundu je začel kot skavt, bil pomočnik trenerja v mlajših selekcijah in drugi ekipi, vmes pomagal Slavenu Biliću na klopi hrvaške reprezentance, v Bešiktašu in West Hamu, se leta 2018 vrnil v Porurje kot pomočnik trenerja članske ekipe, decembra 2020 prvič prevzel ekipo kot začasni trener, se za eno leto preselil v pisarne kot tehnični direktor, pred sezono 2022/23 pa se je vrnil na klop. Pri 41 letih se že spogleduje s krono kariere. "Prepričan sem, da je v eni tekmi mogoče vse. In če je kdo letos to dokazal, smo to mi. Predvsem v tem tekmovanju. Mislim, da so dobili vseh osem finalov, v katerih so igrali. A kar se je zgodilo v teh osmih tekmah, nima pomena. Pomembna je zgolj naslednja tekma, na njej pa bomo imeli besedo tudi mi," poudarja Edin Terzić.
Ovira na drugi strani bo visoka. Na Carla Ancelottija se lovorike lepijo. Evropski prvak je dvakrat postal kot igralec, že zdaj pa je s štirimi naslovi – prva dva je osvojil z Milanom, nato še dva z Realom – najuspešnejši trener v ligi prvakov. "Uvrstitev v finale je velik uspeh. Če štejem k trenerski tudi svojo igralsko kariero, bo to moj deveti finale. Teden pred finalom je zmeraj enak – najprej sreča, nato zaskrbljenost. Slednja se pojavi popoldne, na dan tekme. Ampak to je normalno, to se mi dogaja pred vsako tekmo. A svoji ekipi zaupam, pripravljeni so na to," je pred obračunom v Londonu samozavesten 64-letni Italijan.