Pa se je poslovil velikan slovenskih smučarskih skokov. Zdi se, da tokrat niti ni bilo pomembno, kdo je bil prvi (Daniel Huber), drugi (Domen Prevc) ali tretji (Aleksander Zniszczol). Vse je bilo podrejeno Petru Prevcu, celo svoj pravcati šov je dobil po tekmi, na kateri je osvojil šesto mesto, pred slovenske "pišoče" novinarje pa je stopil šele tri ure po koncu tekme, toliko obveznosti je imel, na toliko vprašanj je moral odgovoriti, pa se dotlej z navijači še niti podružiti ni uspel."
"Pred zadnjim skokom sem čutil, da me v želodcu malo stiska"
"Vse do konca tekme je bilo super, vse je potekalo kot po navadi. Pred tekmo sploh nisem čutil, da je konec nečesa velikega. Šele ko mi je pred poskusno serijo Timi Zajc navrgel 'Pero, samo še trije', sem dojel, da se počasi približuje konec. Hvaležen sem, da so v protokolu tekme pustili, da sem bil v svojem ritmu, v svojem fokusu, s svojo ekipo in da sem dosegel tudi zelo dober rezultat," je bil ponosen na zaključno šesto mesto, enega je v primerjavi s prvo serijo izgubil: "Ko sem pred finalnim skokom pogledal navzdol, se mi je prikradlo v misli, da je to res zadnjič. Čutil sem, da me v želodcu malo stiska. A bila je pozitivna nervoza." Ko je pri 226,5 metra pristal, pa je bilo vsega konec. Objel je otroke v ciljni areni, počakal, da se tekma odvije do konca, nato pa sta se začela zaključna podelitev in šov v njegovo čast. "Čudovito je bilo. Tako, kot se zagre," ga je pokomentiral zvezdnik vikenda, ki je bil po zaslugi izjemnega zaključka sezone celo do zadnje tekme v igri za mali globus v poletih: "Ko ti gre, je lažje ostati osredotočen. Je pa res odlično, da sem od novembra do zdaj bil na visokem nivoju oziroma ga uspel dvigovati do petkovega vrhunca."
Treslo ga je že od mraza, ko je tako strpno odgovarjal na vprašanja, obveznosti pa še zdaleč ni konec, saj se mu bodo vrstile še čez cel teden. "Danes bo čas za golaž," se je že veselil preprostega obeda, ko je še zbiral vtise po veliki proslavi. Primerjal jo je z letom 2016, ko je osvojil veliki kristalni globus, in ugotavljal: "Takrat je bilo bolj evforično. Ali pa se je samo meni zdelo." No, tudi tokrat ga je spodbujalo slabih 20.000 ljudi, "a takrat sem zmagal ob zadnjem skoku sezone. Čutim pa do navijačev veliko spoštovanja, podpore, hvaležnosti ..." Enako je bilo z družino, ki je Prevcu tudi v teh trenutkih v popolni zasedbi stala ob strani: "Za Oskarja (dveletnega) ne vem, ali dojema, kaj se dogaja, (petletni) Ludvik pa je zelo ponosen in zelo dobro ve, za kaj gre, zato sem zelo vesel, da lahko to z njim delim." Niso pa ploskali le družina in navijači, ploskali so vsi, še najbolj srditi rivali: "To mi zelo veliko pomeni. Ne bom rekel, da smo ravno takšni tekmovalci, ki bi skupaj na kosila hodili, ampak smo skozi sezono vsi več ali manj v svojih sobah, tudi na skakalnicah ni druženja. A počasi tudi zlezemo eden drugemu pod kožo. Vesel sem, ko so mi vsi iz srca privoščili, tudi tisti, ki jim ni šlo."
Še preden smo ga spustili, da je šel članom ekipe predat simbolična darilca in kapetanski trak, se je še zamislil, kako je biti na koncu športne poti, ko je ciljna črta za teboj: "Zdi se mi, da je občutek zelo dober. Malce sem se bal tega trenutka, ko bom tukaj in ob pogledu v prihodnost ne bom vedel, kaj je tam, a se mi zdi, da sem zdaj vesel. Niti ne olajšan, prav vesel."
