Se še spomnite legendarnega dirkača Davida Coultharda? V formuli 1 je prvič nastopil leta 1994, nenadejano, v ekipi Williamsa je nadomestil tragično preminulega Ayrtona Senno. Od takrat je na najvišji ravni zbral skoraj 250 startov, trinajstkrat je zmagal in več kot šestdesetkrat stopil na zmagovalni oder. Profesionalno kariero je končal leta 2008, v teh dneh pa se 55-letnik mudi v Planici, kjer v živo spremlja še en zelo ekstremen, adrenalinski šport – smučarske polete. Kljub temu da je nekoč drvel več kot 300 kilometrov na uro, se mu zdi noro, da si skakalci upajo leteti na tako gromozanski skakalnici. Športa imata tudi sicer veliko stičnih točk, ena od teh je gotovo ta, da se pri obeh odločitve sprejemajo v delčku sekunde. "Sam sem povsem sproščen glede tega. Takrat imaš največ informacij. In če se izkaže, da odločitev ni bila dobra, jo popraviš. Če gre," je ob robu planiškega praznika, kamor ga je povabil Mastercard, dejal Coulthard.
"Draga napaka je bila. In jaz sem Škot!"
Škot je v svoji karieri sprejel veliko odločitev. Priznava, da vse niso bile dobre. Spomni se denimo dirke za veliko nagrado Avstralije, ko je imel zmago praktično že v rokah. "Moral bi samo še opraviti zadnji postanek in pripeljati avto do cilja. Ampak sem odstopil." Napaka ga ni stala le zmage, temveč tudi več milijonov dolarjev. "Bila je zelo draga napaka. In jaz sem Škot - to boli še malo bolj. In nočem biti neprijazen do svoje bivše žene, ampak to je pomenilo, da je tudi ona ob ločitvi dobila nekaj manj mojega denarja," se je zarežal.
Coulthard je po karieri dokazal, da ima tudi poslovno in komentatorsko žilico. "Svet se ves čas spreminja. Je nestabilen. Iz te nestabilnosti prihajajo priložnosti. Žal tudi tragedije." Prav pandemijo covida-19 izpostavi kot primer, ko se je moral šport, ki velja za logistično izjemno zahtevnega, čez noč prilagoditi. "Formula 1 je bila ena prvih, ki je našla način, kako nadaljevati. Tudi brez gledalcev." V življenju vseskozi velik pomen pripisuje tudi pripravljenosti. Kot primer navaja svojega sina, ki dirka v formuli 4. "Vedno mu pravim, da naj se obnaša in trenira, kot da je že voznik formule 1." Ravno zaradi takšnega razmišljanja je priložnost med najboljšimi dobil on. Po prehitri smrti Senne je dobil mesto v ekipi, ker je bil na vse skupaj pripravljen. "Zelo pomembna v športu je tudi vizualizacija. Pred startom si moraš v glavi predstavljati, kaj se bo zgodilo. Ko si scenarij enkrat že "odpeljal" v glavi, te realnost manj preseneti," je dejal in dodal, da je vse skupaj mogoče preslikati v marsikateri šport, tudi v smučarske skoki. "Športi so različni, mehanizem pa podoben - priprava, ponavljanje, nato pa reakcija v pravem trenutku."
V času, ko je svet vse bolj podvržen umetni inteligenci, tehnologija pa neprimerljiva z njegovimi časi, je prepričan, da šport vsemu temu ne more in sme podleči. Dober primer, ki dokazuje, kako pomembni so ljudje, je gotovo Planica. "Vedno si želimo v akciji videti ljudi. Bile so že dirke brez voznikov. Nihče jih ni gledal." Iz športa, je prepričan, bi se marsikaj morali naučiti tudi podjetniki. "Si predstavljate, pa naj si gre za Messija ali Ronalda, da bi nekoga gledali v ekipi samo zato, ker je bil nekoč dober? V športu te hitro zamenjajo. V poslu pa pogosto promoviramo ljudi, ki niso več najboljši." Njega sicer niso zamenjali, ampak se je za tekmovalni pokoj odločil sam. "Začel sem opažati, da reakcije niso več tako hitre. Zato sem predlagal ekipi, naj pripelje mlajšega voznika."
"Kako noro je to?"
Ko je govoril o najboljših, ni mogel mimo Michaela Schumacherja. "Tekmoval sem z dvema najboljšima na svetu, Schumacherjem in Lewisom Hamiltonom. Pogosto sem bil drugi. Ampak nekdo mora biti," se je nasmehnil. "Schumi je bil tako dober, tako dominanten … Neko jutro sem stal pod tušem in ugotovil, da si prepevam nemško himno. Predstavljajte si prizor, bil sem gol, ves v milu, in pojem nemško himno."
Mladim športnikom svetuje tudi, da morajo znati presoditi, kaj je v življenju zares pomembno. In da kariera niso zgolj rezultati. Omenil je letalsko nesrečo leta 2000, v kateri je umrl pilot, sam pa je preživel. "Tisti večer sem ležal v postelji in dojel, da bi to lahko bil moj zadnji dan. Bil sem razvajen. In to je težko opaziti pri sebi," zato je toliko bolj hvaležen ljudem, pa ta krog ni širok, ki mu v obraz povedo resnico in ga postavijo na realna tla. Eden od teh, ki mu je (še vedno) zelo blizu, je Mika Häkkinen, ekipni kolega iz McLarna. "Čeprav se v tistih časih skoraj nisva videla. Potovala sva z različnima letaloma, vozili so naju različni šoferji, jedla različno hrano, bivala v različnih hotelih. Kako noro je to? In kako neodgovorno do okolja! Ampak Mika je danes eden mojih najboljših prijateljev. Doživela sva vsa možna čustva."
