Ko se je Eric Cantona sredi tega meseca znova pojavil v Cannesu, tja ni prišel zgolj kot nekdanji nogometaš. Prišel je kot lik, ki ga film že dolgo ne more ločiti od resničnosti. V mondenem festivalskem mestu je bil predstavljen dokumentarec Cantona, ki se vrača k njegovim petim burnim in zmagoslavnim sezonam v Manchester Unitedu. Ko je bil pri 25 letih označen za neobvladljivega, nato pa pod vodstvom slovitega trenerja Alexa Fergusona našel svojo športno in osebno odrešitev.
Cantona jih danes šteje šestdeset, a zdi se, kot da je bil že ... vse. Igralec pred kamero, slikar med oljkami, pevec s hripavim glasom, politični provokator, mož, ki je znal nogometno tekmo spremeniti v dramo, javni nastop pa v uganko.
Slab kandidat za samostan
Nedavno je imel jubilej, kajti rojen je bil 24. maja 1966 v Marseillu. Mestu pristanišč, priseljencev in trme. V nogometu je zrasel kot otrok južne Francije, vendar nikoli ni pripadal samo nogometu. Življenje enega največjih zvezdnikov devetdesetih, ključnega za preporod kultnega kluba iz Manchestra, je usmerjal tudi vihrav temperament.
Njegova prva velika nogometna šola je bila Auxerre, klub razvpitega Guyja Rouxa, kjer so mlade igralce vzgajali skoraj meniško. Cantona pa je bil že takrat slab kandidat za samostan. Tehnično prefinjen, močan, samozavesten in izzivalen napadalec, ki ni napadal samo gola, temveč tudi avtoriteto. Kjerkoli je pozneje igral v Franciji, povsod je za njim ostala sled konflikta.
Pri Marseillu je po zamenjavi brcnil žogo proti tribuni in strgal dres. Pri Montpellieru se je sprl s soigralcem. Pri Nîmesu je zaradi sodniške odločitve vrgel žogo v sodnika, nato pa članom disciplinske komisije rekel, da so idioti. Kazen so mu podaljšali, on pa je pri petindvajsetih za nekaj časa razglasil konec kariere.
Zapustiti nogometni klub je kot zapustiti žensko. Ko nimaš več kaj povedati, odideš
To je bil prvi veliki padec, a tudi prvi dokaz, da Cantona nikoli ni padal na običajen način. Ko so drugi iskali nov klub, je on razglasil upokojitev. K vrnitvi ga je nagovoril veliki Michel Platini, pomembno vlogo pa je imel tudi njegov psihoanalitik, ki naj bi mu bil svetoval, naj ne gre nazaj v Marseille, temveč v Anglijo. In tam se je res zgodilo nekaj, kar je bila terapija za oba - zanj in za angleški nogomet.
Kung fu brca kot osrednja drama
Najprej Leeds United. V sezoni 1991/92 mu je pomagal osvojiti zadnji naslov stare angleške prve lige pred rojstvom premier lige. V Leedsu še ni bil popoln kralj, bolj nenavaden gost na severu Anglije, toda dovolj dober, da je Manchester United opazil, česa drugi niso znali zadržati.
Ko je leta 1992 prestopil na Old Trafford, se je spremenila zgodovina kluba. Alex Ferguson je v njem videl neukročenega genija, Cantona pa je v Fergusonu našel redkega trenerja, ki ga ni hotel zlomiti, temveč usmeriti.
Rdeči vragi so z njim postali drugačni. Uspešnejši in drznejši. Cantona ni bil najhitrejši, ni bil najbolj delaven. Bil je igralec trenutka. Sprejem žoge s prsnim košem, pogled čez ramo, podaja v prostor, volej, enajstmetrovka brez nasmeha, ovratnik navzgor kot zaščitni znak. Z Unitedom je osvojil štiri naslove angleškega prvaka v petih sezonah. Številka 7, ki je bila na Old Traffordu že pred njim pomembna, je z njim postala mitološka.
Toda mit je potreboval rano. Prišla je 25. januarja 1995 v Londonu. Cantona je bil na tekmi proti Crystal Palaceu izključen, na poti z igrišča pa je skočil med gledalce in z brco v slogu kung fuja napadel navijača, ki ga je žalil. Sledili so sodni postopki, grožnja z zaporom, družbenokoristno delo in osemmesečna prepoved igranja. Prav ta incident je osrednja drama dokumentarnega filma iz Cannesa.
Misel o galebih, ladjah in sardelah
Cantona je bil na robu nove, druge, zadnje upokojitve. Ferguson pa ga je prepričal, naj ostane. Ko je po pritožbi stopil pred novinarje, ni ponudil običajnega kesanja. Izrekel je stavek, ki je postal ena najbolj čudaških in različno interpretiranih nogometnih izjav: "Ko galebi sledijo ribiški ladji, je to zato, ker mislijo, da bodo z ladje v morje vržene sardele." Nato se je zahvalil in odšel.
Kaj naj bi to sploh pomenilo? Menda so galebi bili novinarji, ladja je bil Cantona, sardele pa drobtine, ki so jih hoteli dobiti. Značilno zanj je, da se ni nikoli trudil povsem oprati tega trenutka. Nasprotno, pravi, da bi moral navijača brcniti še močneje, da si je to zaslužil.
In potem - vrnitev. Še istega leta. Rdeče vrage je vodil do novega naslova in leta 1996 v finalu pokala FA z volejem proti Liverpoolu odločil tekmo. Ta gol je zaokrožil enega največjih nogometnih povratkov.
Njegov nogomet je bil pogosto opisan kot umetnost, sam pa ni nikoli bežal pred takšnimi primerjavami. Toda ko je bil spet na vrhu, je znova naredil nekaj, česar se v profesionalnem športu skoraj ne počne: pri tridesetih je odšel. Leta 1997 je končal kariero, čeprav bi še lahko igral. Ni hotel čakati, da ga iz igre pospremijo drugi. Raje je sam zaprl vrata. Pozneje je priznal, da je morda odšel prezgodaj, a tudi, da ni več imel strasti za življenje nogometaša. Za zgodnje spanje, odpovedovanje, disciplino. Želel si je življenja, ne režima.
Življenje pod njegovimi pogoji
Po nogometu ni izginil. Postal je igralec. Nastopal je v filmih, tudi v takem, kjer igra samega sebe. Nekakšnega duhovnega vodnika zlomljenemu manchestrskemu poštarju. Že ta film iz leta 2009 je bil v tekmovalnem programu Cannesa. To je bil oni drugi Cantona: ne športnik, temveč simbol delavskega mita, četudi naj zgodba ne bi šla skupaj, ko pa je nogometni zvezdnik, milijonar.
V zasebnosti je bil njegov svet prav tako večplasten. Dvakrat poročen, dvakrat po dva otroka. Nikoli pa ni postal trener v klasičnem smislu, čeprav je nekaj časa vodil francosko reprezentanco v nogometu na mivki in z njo leta 2005 osvojil naslov svetovnih prvakov. Pozneje je bil povezan tudi s klubom New York Cosmos, ki je davno prej privabil Peleja in Franza Beckenbauerja, vendar se je tudi tam zgodba končala z napetostmi in pravnim sporom. Nogomet ga je ves čas vabil nazaj, on pa je želel vstopati le pod svojimi pogoji.
Z leti je postajal vse bolj političen. Leta 2010 je ob finančni krizi predlagal nenavadno obliko revolucije: ljudje naj množično dvignejo denar iz bank in s tem sesujejo sistem. Njegova ideja je sprožila spletno kampanjo, na facebooku so se ji pridružile desetine tisočev ljudi. Bila je tipična Cantonajeva gesta: simbolno močna, vprašljiva, nevarna. Vrgel je žogo v sistem, kot jo je nekoč v sodnika.
Njegove politične izjave so bile pogosto ostre. O Nicolasu Sarkozyju je nekoč dejal, da je Le Pen z masko. Po terorističnih napadih in ob razpravah o francoski zunanji politiki je napadal politike, ki po njegovem sejejo nasilje in žanjejo strah. Lani se je javno zavzel za izključitev Izraela iz tekmovanj Fife in Uefe ter pri tem opozarjal na primerjavo z rusko izključitvijo po invaziji na Ukrajino.
Vsak vzpon mit, vsak padec prizor
Cantona ni zgolj nekdanji športnik, ki komentira svet. Je figura, ki razume, da je slava megafon, in ga uporablja brez veliko diplomacije. Zaradi tega je za nekatere moralni glas, za druge pozer, za tretje nevaren romantik. Leta 2019 je ob prejemu nagrade predsednika Uefe znova zmedel nogometni svet. Na odru, pred Cristianom Ronaldom, Lionelom Messijem in zbrano evropsko elito z Aleksandrom Čeferinom, je začel s Shakespearom, nadaljeval o znanosti, staranju celic, večnem življenju, zločinih in vojnah, nato pa mirno končal: rad ima nogomet. Nastop, ki je svet pustil dvignjenih obrvi. To je bil Cantona v miniaturi: petdeset sekund, v katerih nihče ni vedel, ali posluša genialno poezijo, kavarniško filozofijo ali performans človeka, ki točno ve, da ga bodo naslednji dan vsi citirali.
Kralj Cantona ni samo zgodba o talentu, ampak o nadzoru in nenadzorovanem. O trenerju, ki ukroti odraslega. O navijačih, ki iz grešnika naredijo svetnika. O medijih, ki sledijo ladji. O igralcu, ki razume, da je nogomet lahko opera, politika, terapija, nasilje, šala in religija hkrati. Samo da je dan tekme.
Njegov največji vzpon ni bil samo prihod na Old Trafford. Njegov največji padec ni bil samo skok na tribuno. Njegova prava zgodba je v tem, da je iz vsakega vzpona naredil mit in iz vsakega padca prizor. In ko je še zadnjič odšel z igrišča, je dejal: "Zapustiti nogometni klub je kot zapustiti žensko. Ko nimaš več kaj povedati, odideš."
