To nedeljo bo športni svet zrl v Manchester, v vzhodni del enega najbolj nogometnih mest. Na stadionu Etihad se Manchester City in londonski Arsenal udarita v bitki za Anglijo, ki bi lahko že krepko določila usodo lova na naslov prvaka. Derbi 33. kroga premier lige, še pet jih potem ostane, bo strateški šahovski dvoboj med Pepom Guardiolo in njegovim bivšim učencem Mikelom Arteto. Arsenal gre v spektakularno nedeljo s 70 točkami, City jih ima šest manj, a tekmo z londonskim klubom Crystal Palace v dobrem. In predvsem ima psihološki zalet. Kajti Arsenal igra s strašnim bremenom: vprašanjem javnosti in najbrž tudi koga znotraj kluba, ali lahko zapravi še eno sezono. Ker če v nogometu obstaja tanka linija med popolnostjo in ponavljajočo se tragedijo, je skok čez to linijo za Londončane zadnja leta postal njihov zaščitni znak. In ko City zavoha kri, se ne ustavi. Lahko Arsenal, trikrat zapored podprvak Anglije, znova obtiči pod vrhom, potem ko na naslov čaka že 22 let? Si bo privoščil še eno sezono, ko je bil šampanjec že na hladnem, a je ostal zaprt do - prihodnjič?
Še nedavno se je ugibalo, ali lahko gre Arsenal do konca v vseh tekmovanjih, doseže popolnost s štirimi trofejami. Potem pa se je začelo ...
Okej, Liverpool je čakal še bolj dolgo, celih trideset let. Tottenham, če se omejimo na velikih šest angleškega nogometa, jih čaka 65. Če pa dodamo še "sedmo silo", klub, ki se je z arabskim denarjem hotel preriniti med največje: Newcastle United bo prihodnje leto praznoval stoto obletnico zadnjega naslova. Ampak Arsenalovo čakanje se zdi najbolj mučno. Njegovi navijači so v dobrih dveh desetletjih prebrodili pot od popolne prevlade do globoke frustracije in ponovnega upanja. In v zaključni fazi sezone 2025/26 se nad stadionom Emirates znova zgrinjajo oblaki dvoma. Gre za prekletstvo? Za navadno luzerstvo? Za pomanjkanje mentalne trdnosti? Ali pa preprosto za nesrečo, da je tu novodobni Manchester City in da se na trenutke vmeša še Liverpool?
Wengerjeva vizija je dala Nepremagljive
Zgodovina Arsenala je napeta drama. Od skromnih začetkov med delavci v tovarni orožja prek bankrota do selitve, ki je klub spremenila v institucijo severnega Londona. Ustanovljen je bil leta 1886 v jugovzhodnem delu Londona, imenovanem Woolwich. Ustanovitelji so bili zaposleni v tovarni orožja Royal Arsenal, od tod ime kluba in vzdevek topničarji. Začetki niso bili lahki, klub je leta 1910 celo bankrotiral. Zasuk, ki so mu sledile velike zmage, je prišel leta 1913, ko je klub prevzel sir Henry Norris in ga preselil v severni del Londona na znameniti stadion Highbury.
Trinajstkrat je bil Arsenal prvak Anglije. Več naslovov, vsak po dvajset, imata le Liverpool in Manchester United. Prvič je šampion postal leta 1931, najdaljše čakanje na nov naslov pa je pred sedanjim rekordom trajalo osemnajst let. In to dvakrat, v obdobjih 1953-1971 in 1971-1989. Zadnji naslov iz sezone 2003/04 ni bil navaden. To je bila sezona za zgodovino. Z dosežkom, ki se zdi v moderni dobi nepredstavljiv. Pod vodstvom Arsena Wengerja je ekipa celotno sezono premier lige, 38 tekem, odigrala brez enega samega poraza. Moštvo, ki so ga na igrišču vodili Patrick Vieira pa morda najboljši duet napadalcev v zgodovini angleških prvenstev, Thierry Henry in Dennis Bergkamp, je igralo nogomet, ki je bil pred svojim časom. Nogomet, ki je moštvu prinesel vzdevek The Invincibles. Nepremagljivi.
Že sezono prej je Wenger samozavestno izjavil, da lahko njegova ekipa konča brez poraza. Takrat so se mu mediji in tekmeci še posmehovali. Sezona za tem je pokazala, da ni bil preoptimističen, temveč je poznal moč svojega stroja. Arsenal je prvenstvo 2003/04 končal s številkami, ki še danes vzbujajo strahospoštovanje: 26 zmag in dvanajst remijev. To je bil vrhunec Wengerjeve ere. Čeprav so kasneje drugi klubi, kot sta Manchester City in Liverpool, v sezoni dosegli več točk, nihče ni ponovil nepremagljivosti njegove zlate generacije.
Več kot milijarda, v vitrini pa še vedno prah
Po selitvi s kultnega Highburyja na moderni Emirates, ki stoji v bližini, se je leta 2006 za klub začelo zategovanje pasu. Ogromni dolgovi zaradi izgradnje stadiona so pomenili, da Arsenal ni mogel več tekmovati s finančnimi giganti, kot sta bila takrat Chelsea in nato Manchester City. Ko je decembra 2019 vodenje Arsenala prevzel Mikel Arteta, je vstopil v klub, ki je iskal svojo identiteto po Wengerju. Trener, ki se je kalil kot desna roka Pepa Guardiole pri Cityju, je s seboj prinesel brezkompromisno disciplino in taktično rigidnost, ki je za ene popolnost, drugi pa jo sovražijo v dno duše. Zgradil je moštvo, ki se je vrnilo v vrh, leta 2020 osvojilo angleški pokal in postalo glavni izzivalec za naslov prvaka. A problem je, da je za zdaj ostalo le to - izzivalec. Čeprav se je Arsenal med največje vrnil tudi v denarju. V pošastnih angleških številkah vrednosti nogometnih moštev je ta hip na drugem mestu. Vodi Manchester City z 1,31 milijarde evrov, Arsenal je pri 1,23, sledijo jima Chelsea (1,16), Liverpool (1,02), Tottenham z 802,5 milijona in Manchester United s 747,15 milijona.
Mimogrede, do nedavnega je Arteta občasno vrgel oko tudi na slovensko ligo. Glavni "krivec" je, da sta se spoznala Albert Riera in Mikelov bratranec Pablo Remon Arteta. Mikel in Albert sta prijatelja, skupaj sta igrala v mladi španski reprezentanci, bila sta tudi soseda v Liverpoolu, ko je Albert Riera igral za redse, Mikel Arteta pa za Everton. Tam ju je spoznal, potem pa je Riera, ko je šel za trenerja Olimpije, poklical Mikelovega bratranca in začelo se je sodelovanje, ki se ne konča, pa naj gre Riera kamorkoli. Pablo Remon Arteta je večni pomočnik Riere, najprej je bil to v Ljubljani, nato v Celju, skupaj sta odšla v Bordeaux in se skupaj vrnila v Celje, zdaj sta v Frankfurtu pri Eintrachtu.
Potem ko so topničarji v tej sezoni jurišali z moštvom, ki ga vodijo Martin Ödegaard, Bukayo Saka, Declan Rice, Viktor Gyökeres, so navijači začeli verjeti - tokrat pa res! Da ta ekipa premore tisto mentalno moč in kakovost, ki bi lahko končala 22 let čakanja. Toda naenkrat videvamo ponovitev vzorca iz zadnjih let: popolna jesen s prevlado proti manjšim klubom in taktičnimi lekcijami neposrednim tekmecem, zimska stabilnost, ko se zdi, da je trofeja le še vprašanje formalnosti, in pomlad, ko začne škripati. Arsenal je v kratkem času izgubil finale ligaškega pokala, četrtfinale pokala FA, v premier ligi so se začele kazati razpoke.
Udarec v obraz, preden pridejo roboti
Kritika, ki leti na Artetovo četo, je čustvena izgorelost. Arsenal igra vsako tekmo, kot da gre za finale lige prvakov. Medtem ekipe, kot je City, zmagujejo z robotsko hladnostjo. Ko pridejo odločilni tedni v aprilu in maju, je Arsenalov psihološki rezervoar prazen. In vsaka napaka se takoj primerja z zlomi iz preteklosti, kar ustvarja dodaten pritisk. Še nedavno se je ugibalo, ali lahko gre Arsenal do konca v vseh tekmovanjih, doseže popolnost s štirimi trofejami. Potem pa se je začelo: 22. marca poraz v finalu ligaškega pokala s Cityjem, 4. aprila pokalni poraz s Southamptonom, minulo soboto ligaški poraz proti Bournemouthu, in to doma. Edina svetla točka tega obdobja je liga prvakov, v sredo je padel Sporting iz Lizbone in Arsenal je polfinalist.
Posebno šokanten je bil poraz z 1:2 proti Bournemouthu, ko so se začeli prvi resni žvižgi navijačev v tej sezoni. "To je hud udarec v obraz. Opravičujemo se navijačem, udarec je treba sprejeti in znova najti to, kar smo dobrega počeli zadnjih devet mesecev. Ne želim iskati izgovorov v tem, da igramo toliko tekem na vsake tri dni, takšen je pač scenarij. Vemo, kaj je na kocki. Da klub že dolgo čaka na naslov. Jaz sem prvi, ki sprejmem ta izziv, in če bi nam kdo lanskega avgusta rekel, da bomo v tem položaju v aprilu, sem prepričan, da bi vsi to sprejeli," je klasika, ki jo Mikel Arteta ponudi po nelogičnih spodrsljajih.
Pa stran, ki bo nasproti stala to nedeljo? Pep Guardiola je po zadnji zmagi s 3:0 nad Chelseajem obračun z Arsenalom že označil za finale. Manchester City lahko zdaj osvoji naslov, če dobi vseh preostalih sedem tekem. Arsenalu stoodstotni izkupiček na zadnjih šestih tekmah prav tako zagotavlja naslov prvaka. "Arsenal je finale," pravi Pep Guardiola, "vendar mi ne govorite, da bo katera koli druga tekma do konca sezone lahka. V nedeljo igramo proti ekipi, ki je na 49 tekmah izgubila le trikrat, v ligi prvakov niti enkrat. V finalu ligaškega pokala smo bili popolni avtsajderji, v tej državi ni bilo enega, ki bi stavil funt na našo zmago. Morda je zdaj nekoliko drugače. Spoštujem Arsenal in to, kar je dosegel v zadnjih letih. Poznam trenerja, igralce, njihovo kakovost. Premagati Arsenal enkrat je izjemno težko. Predstavljajte si, da bi ga premagali dvakrat v le nekaj tednih."
