Miha Dajčman
V želji po racionalizaciji stroškov službene poti sem pred odhodom v Turčijo iskal najcenejše možnosti mobilnosti do letališča na Dunaju, od letališča v Antalyi do hotela v Beleku ter nato med opravki ob sredozemski obali. Prvi koraki so mi dobro uspeli, le še s štopanjem bi za prevoz zapravil manj denarja, zataknilo pa se je pri stroških najetja avtomobila.
Priznam, gre za mojo napako, saj sem naivno verjel googlu in kasneje osebju pri recepciji hotela - mimogrede, strošek bivanja v Turčiji je po zaslugi sodelavcev bistveno manjši od sprva predvidenega -, da strošek najetja avtomobila v sklopu hotela ne bo bistveno višji od ponudnikov v okolici letališča. Cena najema vozila v okolici hotela, zapisana na spletu, je bila le nekaj odstotkov višja od tiste na letališču, zato sem izločil možnost najema avtomobila v okolici letališča in s tem firmi prihranil dva dneva stroška najema manj. Prevoz od letališča do hotela je bil brezplačen. Bravo, jaz.
Manj prijetno spoznanje pa je sledilo, ko sem ob prevzemu ključa malega clia v evre preračunal vrednost številke turških lir, ki se je izpisala na kalkulatorju prebrisanega ponudnika rent a car. Ko sem mu takoj omenil, da je bila cena na spletu bistveno nižja, je naenkrat pozabil govoriti angleško, iz momljanja sem razbral le, da je to zaradi zavarovanja in ker želim originalen račun.
Ker sem prevozno sredstvo nujno potreboval, taksiji pa bi me ob toliko premikih med različnimi hoteli, igrišči in stadioni stali preveč, sem vozilo najel, a le za dva dni. Pa sem ga! Razmišljam, da bom od danes, po vzoru pomočnika trenerja Maribora Mihaela Mikića, med lokacijami ob turški obali, kjer popisujem zgodbe Maribora, Mure in vsega ostalega dogajanja, kar tekel in s tem prišparal nekaj deset evrov, pa še ogljični odtis bo manjši.
