Dragi Borut, pišem ti z dopusta, sploh prvič, in samo zato, ker slišim, da si prejel pismo tistih dveh, in sem malo radovedna, ali imaš kaj lepljive prste – nekako tako, kot jih je imel dragi Janez, ko je nekoč, kakšnih 15 let nazaj, prejel tvoje pismo. Takrat sta si še javno dopisovala, pozneje sta se, če se ne motim, večinoma sporazumevala in razumela brez besed. Tako sklepam, ker si molčal, ko bi mu bilo treba kaj reči. Najmanj takrat, ko je sovražno govoril in pisal o drugih.
Zdaj sta ti o "sovražnem govoru" pisala človeka, ki ju je nenadoma postalo groza tega, kar z besedami, dejanji ali molkom podžigata kar sama. Dobro ju poznaš. Brala sem, ko si pred kakšnim letom enega od njiju "povezal" s šefom STA, da bi v tvoji palači reševala to, kar je že rešilo sodišče: da mora vlada plačati, kar ji nalaga zakon. Si z "dialogom" komu kaj pomagal? O, ja, si, si.
Bil si zraven, ko je šef izčrpane STA odstopil, šef vsemogočne službe pa dobil zagon za novo tarčo, nacionalko: pred volitvami ji je mahal z excel tabelami (ki jim je pretenciozno rekel analize), po volilnem porazu pa se (kako logično!) zavihtel na položaj, s katerega novinarjem lahko razlaga, kaj sta stres in stiska. In jim diktira. In najema honorarni voditeljski korektiv.
Tudi drugega podpisnika poznaš: se spomniš, ko sta skupaj začela snuti belo knjigo o RTV? In to kar na podlagi agende s "posveta" v tvoji palači, jeseni 2020, ko si že z naslovom dogodka povedal, za kaj pravzaprav gre in kako ti to razumeš: RTV ni dovolj njihova in jo je takšno treba šele narediti!
Ko razmišljam o anatomiji nekega razkroja in prevzema, je natanko določljivo, kdaj se je taktično začel njihov naskok: prav tisti dan, prav na tistem kraju, prav pri tebi, "under your eye", pred skoraj natanko dvema letoma, 11. 9. 2020. Ko so govorili, da je "najšibkejša točka informativni program, ki je neprofesionalen, ideološko pristranski in politično aktivističen", si ti zmogel le "dialoško" sklepno misel, da "ne smemo ostati na različnih bregovih", saj gre vendar za javni medij.
Zato, dragi Borut, niti ne verjamem, da boš dragemu Urošu in dragemu Andreju na pismo resno odgovoril. Ne vem, če si to sploh želiš in če si upaš.
Morda bi morala namesto tebi pisati kar njima. Ker sem radovedna, kako sta se imela, ko sta se med pisanjem pisma igrala žrtve, sprevračala besede in ti jih polagala v usta. Pa je škoda časa. Ko sem enemu od njiju - niti ne tako davno in ne samo enkrat - že pisala, ni odgovoril. Ne boš verjel, prosila sem ga, povsem konkretno, naj pred sovražnim govorom, blatenjem in pritiski zaščiti zaposlene, ki bi jih moral ščititi najmanj zato, ker je to njegovo delo. In mi je odgovoril z molkom.
Morda bi lahko pisala tudi dragemu Petru, pa sem že prebrala, kaj jima je medtem odpisal.
Dragi Borut, naj to pisanje sklenem s prisrčnimi dopustniškimi pozdravi in odpustkom: ker o medijih nerad govoriš, kot večkrat praviš, bom povsem razumela, da boš odmolčal tudi zdaj.
