Vrnitev v šolske klopi

Starši, ki smo v epidemičnem času po svojih zmožnostih začasno prevzeli tudi vlogo učiteljev, za to nismo usposobljeni, zato je prav, da učitelji poučevanje ponovno v polnosti dobijo v svoje roke. Slednji se odgovornosti ter pomena vzgoje in izobraževanje vsekakor zavedajo. Zato bodo morali v tem šolskem letu, ki prav zaradi koronavirusa nikakor ne bo povsem običajno, še toliko bolj uporabiti vse znanje, predvsem pa izkušnje, da bodo ob marsikaterem neživljenjskem priporočilu Nacionalnega inštituta za javno zdravje izpeljali pouk, ki bo pedagoško vzdržen, obenem pa bo zagotavljal zadostno zdravstveno zaščito vseh, ki bodo sodelovali v vzgojno-izobraževalnem procesu. Pri tem se bodo morali bolj kot na pristojne za šolsko politiko zanesti na lastno iznajdljivost, predvsem pa na zdrav razum. Otroci, ki se vračajo v šolske klopi, se veselijo snidenja s prijatelji. V polnosti želijo spet začutiti šolski prostor, zato ni nič narobe, da se kdaj pa kdaj tudi objamejo, si izmenjajo šilček, radirko ali ravnilo ali se preprosto kot prijatelji primejo za roke. Vse to je del izkustev, ki jih prinese šola, in v sedanji epidemiološki situaciji ni nikakršnega razloga, da ne bi bilo tako. Pričakovati od učiteljev, da bodo zaradi priporočil zdravstvene stroke opravljali delo varnostnikov, nadzornikov, je neprimerno. Navsezadnje pa je z evropskimi študijami dokazano, da otroci, pri katerih je odstotek okužbe že nasploh zelo nizek, v večini primerov niso primarni vir okužbe in da je tudi sicer prenos okužbe med otroki v vrtcih in šolah netipičen.
Starši zaupamo učiteljem, da bodo znali izpeljati tudi to šolsko leto. Veliko manj pa zaupamo pristojnim, ki so, kot je povedala ministrica za izobraževanje Simona Kustec, ki se z nenehnim nasmeškom na obrazu ob klavrnih poskusih motivacijskih govorov očitno ne zaveda odgovornosti, ki jo je dobila s funkcijo, pripravili "učbeniško vzorno razdelane" modele pouka. To so pač zgolj teoretični modeli, ki v praksi, če se bomo morali vrniti k pouku na daljavo, ne vzdržijo kvalitetnega pedagoškega procesa. Slovenija tako zaradi slabega dostopa do interneta kakor tudi zaradi odsotnosti kakovostnega gradiva in številnih pripomočkov ni pripravljena na pouk na daljavo. Za to tudi v minulih mesecih pristojni niso naredili veliko. Vsaj toliko ne, da se ne bi spet v procesu "zgubilo" veliko število otrok in dijakov, kot je to veljalo spomladi. In tako se bodo učitelji, če bo situacija slabša, spet lahko zanesli zgolj na sodelovanje staršev in otrok.
A pustimo zdaj to. Pred nami je 1. september. Veselimo se ga in ga naredimo tudi za naše otroke nepozabnega!