Težko bo uresničiti Churcillov sen o zvezi Evrope kot celote

Evropski parlament (EP) je ta teden, v torek, zaznamoval svojo 70-letnico. Davnega 22. novembra 1952 je v Strasbourgu namreč potekalo prvo srečanje skupščine Evropske skupnosti za premog in jeklo. To je bil zametek EP, kot ga poznamo danes. V desetletjih se je število članic Evropske gospodarske skupnosti s prvotnih šest - Francija, Nemčija, Italija, Nizozemska, Belgija in Luksemburg - povečalo na današnjih 27 držav članic Evropske unije (EU), ki se skupaj zavzemajo za demokracijo, temeljne pravice, gospodarsko stabilnost in rast. EP je igral ključno vlogo v razvoju EU in je z 78 nacionalnih predstavnikov leta 1952 zrasel na 705 neposredno izvoljenih evropskih poslancev danes.

"V sedmih desetletjih je skupščina dobivala vse več pristojnosti, iz posvetovalnega organa z omejenimi pristojnostmi se je razvila v pravo institucijo, ki podpira evropsko demokracijo in skrbi za izražanje evropskega javnega mnenja," je pred obletnico dejala predsednica EP, Maltežanka Roberta Metsola. "Danes, med divjanjem protizakonite vojne v Ukrajini, ki uničuje, ubija in tepta politično voljo ljudi, se bolj kot kadarkoli prej zavedamo pomena podpiranja demokratičnega glasu državljanov in demokratičnih evropskih vrednot, za katere se ta institucija zavzema," je še dejala predsednica. EP je edini neposredno izvoljeni, večjezični, večstrankarski, nadnacionalni parlament na svetu. Je pomemben forum za politično razpravo in odločanje, ki ima zakonodajne in proračunske pristojnosti z vplivom na milijone Evropejcev. Že septembra 1946 je Winston Churchill, premier, ki je Veliko Britanijo v komaj končani drugi svetovni vojni vodil v zmago nad nacifašizmom, z besedami "to ne bo strankarsko gibanje, pač pa gibanje ljudstva, saj mora naš cilj biti zveza Evrope kot celote" pravzaprav prvi omenil idejo o Združenih državah Evrope. To se sicer še ni uresničilo. Še več, njegova domovina Velika Britanija je bila leta 2016 prva, ki je z zloglasnim brexitom iz EU izstopila.

Prvi slovenski evroposlanci

Prve neposredne volitve v EP so potekale junija 1979. To so bile prve take mednarodne volitve v zgodovini, izvoljenih je bilo namreč 410 poslancev iz devetih držav. Socialisti so nekoliko uspešnejši od desnosredinske Evropske ljudske stranke, nobena skupina pa ni dobila absolutne večine, kar je postala stalnica evropskih volitev. Slovenija je članica EU postala leta 2004, po uspešno izvedenem posvetovalnem referendumu leto prej. Maja 2004 smo v Sloveniji tudi izvolili svoje prve evroposlance. Petletni poslanski mandat so tedaj osvojili Miha Brejc (EPP/SDS), Mojca Drčar Murko (ALDE/LDS), Romana Jordan Cizelj (EPP/SDS), Borut Pahor in po njegovi vrnitvi v Slovenijo za premierja Aurelio Juri (oba PSE/SD), Jelko Kacin (ALDE/LDS), Ljudmila Novak (EPP/NSi) in Alojz Peterle (EPP/NSI).

Leta 2003 je skoraj 90 odstotkov državljanov glasovalo za vstop Slovenije v EU, pri volitvah v EP pa je bilo evforije že nekaj manj. Kako je doživljal tisti čas, smo vprašali Alojza Peterleta. "Temu ne bi rekel evforija, šlo je bolj za veselje. Da je bil visok odstotek ljudi na referendumu za vstop v EU, kaže, da smo se zavedali premika z zgodovinskega prepiha minulih vojnih časov. Izbrali smo družbo svobodnih narodov z istimi vrednotami in načeli. V vsaki vojni smo Slovenci zmeraj plačali visoko ceno, v drugi svetovni vojni so nas okupirali kar trije sosedi. Tudi zato smo izbrali evropsko povezavo, ker se v njej sosedje ne napadajo in ne premikajo meja. Sicer pa sem ponosen, da je tedaj moja lista dobila največ glasov. Postati poslanec v EP je bila velika stvar," meni prvi premier samostojne Slovenije. "Evropski poslanci niso samo zastopniki svoje države in stranke. Name so se tedaj obračali tudi ljudje iz več drugih držav in v tem je bil poseben čar moje poslanske odgovornosti," doda sogovornik.

Svojo izkušnjo slovenskega evroposlanca, ko je leta 2008 v EP za deset mesecev nasledil Pahorja, nam je Aurelio Juri opisal takole: "Ker sem za razliko od članstva v zvezi Nato - in so se mi ob vojni v Ukrajini takratne zle slutnje potrdile - v onega v EU verjel, sem 2004, po dveh mandatih v državnem zboru, z veseljem in velikimi pričakovanji sprejel vodilno kandidaturo SD za EP. Zavoljo preferenčnega glasu je v EP odšel bolj prepoznavni predsednik stranke Borut Pahor. Sam sem ga v EP nadomestil za tistih deset mesecev, ko je on postal premier in kolikor jih je še bilo do naslednjih volitev. Krepko premalo časa, da bi kaj oprijemljivega postoril, pa vendar dovolj, da sem spoznal delo in dušo parlamenta. Z njegovega odra sem se s svojimi in socialdemokratskimi pogledi na izzive večkrat oglasil. Edini od slovenskih evroposlancev sem si dovolil reči ne Pahorjevi blokadi pridružitvenim pogajanjem Hrvaške z EU, saj ta odločitev ni v ničemer prispevala k razreševanju mejnega spora. Že pet let prej sem bil stavil na arbitražo, ki pa je bila za mnoge, tudi za Boruta, nesprejemljiva, jaz pa sem postal heretik, ker sem vztrajal pri njej. Moj ne vladi me je stal nadaljevanja parlamentarne poti, ne pa moje doslednosti, zato mi ga ni bilo nikoli žal. Nato pa je prav arbitraža postala izhod iz spora. Da je Hrvaška ne sprejema, je drug problem."

Združenih držav Evrope verjetno ne bo

Bi morali stremeti k Združenim državam Evrope? Juri: "Potem ko smo izobčili največjo evropsko državo, Rusijo, in jo potisnili k Aziji, ne vem. če je ta ideja še aktualna. Toliko manj, ker se človeštvu in torej tudi nam Evropejcem čas izteka. Močno dvomim, da nam bosta podnebje in z njegovimi spremembami povezano globalno segrevanje prizanesla kaj dlje od tega stoletja. Morda še stoletje več onim, ki se bodo zatekli na Arktiko in Antarktiko. Tisto, k čemur bi morali združno stremeti z ZDA, Rusijo, in Kitajsko vred, v upanju, da še ni prepozno, je dogovor o takojšnjem končanju vojne v Ukrajini in o brezmilostnem uresničevanju obveznosti do okolja iz Pariza, Glasgowa in Šarm el Šejka pa še kaj več."

Peterle pa je povedal: "Mislim, da federalna EU ni mogoča. Toda v resnici ni pomembno ime povezave. Meni bi bilo ljubše, če bi se še naprej imenovala Evropska skupnost in ne zveza ali unija. Ključna je volja, da v povezavi lahko delujemo skupaj. Te volje, opažam, je tej v situaciji, ko smo soočeni z vojno v Ukrajini in posledicami pandemije, premalo. Rabili bi več Evrope, več sodelovanja in več solidarnosti, da bi se spopadli s krizo - pri energentih, prehrani ... Več Evrope bi moralo biti še pri obrambi, saj se 27 nekompatibilnih obrambnih sistemov težje bori. Bolj bi morali stopiti skupaj."

EP, ki želi biti varuh vladavine prava, proračuna, zakonodaje in drugega, vendarle dobiva vse več pristojnost. Pravzaprav je edini demokratično izvoljeni organ na ravni EU. Kako njegovo funkcijo sogovornika vidita v prihodnosti? "No, EP sam sebi pristojnosti ne more podeljevati. Pristojnosti mu določajo pogodbe. Res pa je, da je vloga EP po Lizbonski pogodbi okrepljena in bolj upoštevana. Vseeno menim, da bo trojček - komisija, parlament, svet - ostal tudi v prihodnosti. Lahko pa se ti trije dogovorijo o medinstitucionalnem formatu sodelovanja. Recimo, lahko bi imeli skupnega, enega predsednika za Evropsko komisijo in Evropski svet. O tem smo že govorili na konvenciji, to bi bila dobrodošla poenostavitev," razmišlja Petere. Juri pa: "Ob prej povedanem ne vidim daljše prihodnosti EU. Vendar dokler še obstajamo in gledamo naprej, bi se strinjal z okrepljeno vlogo EP in bi mu ob Evropski komisiji podredil tudi Evropski svet. Seveda se zavedam, da bi zategadelj morale nacionalne članice žrtvovati še delček lastnih suverenosti. Predvsem pa bi moral EP naložiti komisiji in svetu prevetritev evroatlantskih zavezništev in geostrateškega položaja EU. EU bi morala pridobiti na suverenosti in neodvisnosti od ZDA ter na ekvidistanci do velesil."

Selitve samo zavoljo enega

Za konec smo oba vprašali še, ali ju moti, da se EP izmenično sestaja v Bruslju in v Strasbourgu. "Vsaka selitev EP v Strasbourg, praviloma mesečna, stane ogromno davkoplačevalskega denarja. A to je cena za mir s Francijo. Morda bi bila ena od rešitev dogovor o lociranju EP v Strasbourg, pa le izjemoma kako zasedanje tudi v Bruslju. Tu pa bi ostali komisija in svet ter vsa neparlamentarna administracija," je odgovoril Juri.

In še Peterle: "To je res posebnost. Vendar je zgolj ena država dovolj, da se te izmenjave ne 'odmontira': Francija. Ta v kaj takega v kratkem ne bo privolila. Sploh pa bi bilo treba najti nekaj, česar Francozi ne bi razumeli kot zmanjševanje njihove vloge, pa četudi le simbolno. Bilo je že več idej, kaj storiti, tudi da bi tja preselili sedež Nata. Morda pa bi v prihodnosti Strasbourg lahko namenili zasedanjem evropske civilne družbe. Ta bi nam imela kaj povedati!"