Miha Dajčman
V Hiši vseh generacij, kjer ima prostore tudi podružnica Mariborske knjižnice Zgornja Kungota, je sredi februarja vrelo od čustev. Nadvse spoštovana občana Kungote, nekdanja učiteljica Ivanka in njen mož Jurij Leitgeb, ki je bil v Osnovni šoli Kungota tako učitelj kot dolgoletni ravnatelj, sta Mariborski knjižnici predala kroniko dogajanja v Zgornji Kungoti in sosednjih krajih, ki sta jo beležila skoraj štiri desetletja. V devetih debelih zvezkih je ob zapisih in fotografijah mogoče najti tudi izrezke člankov o dogajanju v občini, med katerimi jih je veliko prav iz časnika Večer.
Ivanka, ki bo kmalu dopolnila 90 let, je v kroniko vestno zapisovala dogajanje v kraju, v katerega se je preselila leta 1959. Takrat je v kraj prišla s kolesom, ki ga ima še danes, to kolo pa je postalo njen zaščitni znak. Njen 95-letni mož Jurij je desetletja utrinke svoje Kungote fotografiral, pred leti pa je v krajevni dvorani pripravil tudi fotografsko razstavo z naslovom Moja Kungota.
Prvi zapis nastal po dogodku v Juriju
Ob predaji kungoške kronike so v Zgornji Kungoti pripravili slovesnost, na kateri sta glavna protagonista v polnem prostoru obiskovalcev s še eno nekdanjo učiteljico Mileno Lozar spregovorila o tem, kako sta prišla v Zgornjo Kungoto, kako je začela nastajati kronika in na kakšne načine vse sta prispevala k oblikovanju dogajanja v kraju. "Prvi zapis je nastal, ko sva bila na jurjevanju v Juriju ob Pesnici. Čez kraj je šlo takrat več deset konjev in to se nama je zdelo tako pomembno, da je bilo treba o dogodku nekaj zapisati," je povedala Ivanka Leitgeb, ki jo z možem še danes vidimo na dogodkih v kraju, pogosto pa ju lahko v njuni Zgornji Kungoti srečamo na sprehodu skozi naselje, kjer nasmejana pozdravita mimoidoče. In kako je desetletja kronika nastajala? "Ko je bil dogodek, sem ob prihodu domov najprej napisala osnutek, nato pa vse skupaj zapisala v kroniko, ker sicer bi pozabila, kaj se je zgodilo," je odgovorila Ivanka.
Dogodek v podružnici Mariborske knjižnice so članice kungoškega bralnega kluba popestrile z branjem zapisov iz kronike, slišali smo recitacijo osnovnošolk, nastop flavtistk in pevk ljudskih pesmi. A najbolj čustveno je bilo, ko sta o svoji ljubezni do Kungote govorila Ivanka in Jurij. "Zdaj, ko kronike ni več doma, je na mestu, kjer sem jih hranila, praznina. Veste, priraste ti k srcu, ker je to tvoje delo," je priznala Ivanka, a v isti sapi nasmejano dodala, da je vesela, da bodo zvezki zdaj v hrambi knjižnice in s tem v lasti skupnosti.
Vrsto let je bila tajnica Turističnega društva Kungota, predvsem o aktivnostih društva je pisala v kroniki, pa tudi o vsakdanjih dogodkih v kraju, denimo o ujmah, ki so prizadele Kungoto, o druženjih vaščanov in pomembnih mejnikih za občino, kakršna je bila rušitev stare šole, na mestu katere je pred poldrugim desetletjem zrasla nova. "Hvala, ker ste se zbrali v takšnem številu. Česa takšnega se nisva nadejala. Najlepša hvala vsem. Zdaj vidiva, da v tem kraju nisva delala zastonj. Za Kungoto sva skrbela s srcem, delala sva za ta kraj in tukajšnje ljudi," je povedal Jurij Leitgeb in požel gromek aplavz.
Vse zapise Ivanke je Jurij sproti prebiral, ona pa je pregledala vse moževe fotografije. Pet različnih fotoaparatov je Jurij zamenjal v teh desetletjih, v začetnih letih je fotografije razvijal kar doma, v svoji temnici. "Koliko strani je napolnjenih v teh devetih zvezkih, je težko prešteti. Recimo, da ima vsaka knjiga najmanj tisoč strani," je ocenil Jurij. "Dobro se počutiva ob tej predaji. Rešena sva. Naslednjim rodovom sva pustila zapuščino. Sva že v letih, ko ne veva, kako dolgo bova še. Bi bila pa vesela, če bi za nama kdo drug tako vestno beležil dogajanje v Kungoti, da se bo to ohranjalo. To je za kraj, za ljudi tukaj, zanimivo, lep spomin in pogled v zgodovino," je še dejal. "Res bi bila vesela, da bi kdo s tem nadaljeval. Mislim, da je za ljudi pomembno, da vedo, kaj se je v kraju dogajalo včasih, čeprav tega morda v tem trenutku kdo še ne čuti tako," je dodala Ivanka. Akcijo, da je prišlo do predaje kronik, je zagnala Jožica Ferk, še ena zelo aktivna občanka Kungote.
Kronika bo na ogled skupnosti tudi v digitalni obliki
Da se bo za kronike lepo skrbelo, so zagotovili predstavniki Mariborske knjižnice. Zvezki bodo prešli v Center za domoznansko dejavnost, ki deluje v okviru Mariborske knjižnice, ki bo gradivo obdelala, sčasoma pa bodo zapisi in fotografije tudi digitalizirani. "Iz srca bi se zahvalila zakoncema Leitgeb. Želja vseh domoznancev je, da v zbirko dobijo takšno gradivo. Iz prve roke je pričaran utrip kraja in tega ni v nobeni zgodovinski čitanki, učbeniku ali knjigi. To je za kasnejše raziskovanje res dragoceno. Obljubim, da bomo v Mariborski knjižnici izjemno lepo ravnali s kroniko. Vem, da vam je to delo zelo pri srcu. Menim pa, da so zvezki prišli v prave roke. Hkrati pa bodo na voljo krajanom in krajankam," je zagotovila Nina Hriberšek Vuk iz Mariborske knjižnice. Vodja Centra za domoznansko dejavnost je še večkrat poudarila, kakšno dragocenost sta ustvarila Ivanka in Jurij Leitgeb.
Zbrane je nagovoril tudi direktor Mariborske knjižnice Klemen Brvar, ki se je občanom Kungote zahvalil, da se je v dveh letih delovanja podružnice knjižnice v Kungoti le-ta uspešno vpela v okolje, kar je zasluga tako krajanov kot knjižnice, ki skrbi za program. "Tako kot se svet hitro spreminja, se tudi knjižnice. Toda knjižnica ostaja zavezana knjigi, bralni kulturi, poglobljeno branje je še vedno ključno za razvoj človeka, predvsem mladega. Knjižnica mora biti točka interakcije, sodelovanja in povezovanja, druženja in družabnih dejavnosti. Ob tem pa želimo skrbeti tudi za skupnostno povezanost in utrjevati zavedanje o pomenu dediščine, ki se nahaja v posameznem okolju, v tem primeru v Kungoti. Želimo, da nas ljudje še vedno vidijo kot varen in zaupanja vreden prostor. Skrbeti želimo tudi za medgeneracijski dialog, prenos znanja in informacij s starejših generacij na mlajše," je uvodoma povedal Brvar.
V nadaljevanju je izpostavil, kako pomembna je predaja kronik, ki sta jih ustvarila zakonca Leitgeb, za skupnost. "Kronika ponazarja dialog starejše generacije z mlajšo. Dokaz, da nam okolje, kjer knjižnica deluje, torej Kungota, zaupa, pa je, da smo v trajno hrambo dobili dragocenost, ki sta jo desetletja pisala in beležila zakonca Leitgeb. V knjižnici bomo ustrezno poskrbeli za kronike. Dostopne bodo širšemu krogu zainteresiranih ljudi, kasneje tudi z digitalizacijo, da bodo mlajši lahko črpali informacije o preteklih časih," je zaključil Klemen Brvar.
