Okoli 250 strani obsega poglobljena in temeljita analiza Kakovost življenja v Sloveniji – Poročilo o razvoju 2026, ki so ga pripravili v Uradu RS za makroekonomske analize in razvoj (Umar). "Ugotavljamo, da Slovenija ohranja visoko kakovost življenja, vendar pa naraščajoči globalni pritiski, demografske spremembe, omejena prilagodljivost in nizke investicije v prihodnost omejujejo polno izkoriščanje njenih razvojnih potencialov. To bo odločilno vplivalo na nadaljnji razvoj," je uvodoma dejala v. d. direktorja Umarja Alenka Kajzer. "Poročilo zato ponuja in opredeljuje prihodnje usmeritve, prioritete, skuša oblikovati uravnotežen sveženj politik in usmeritev, da bi Slovenija prestopila med države ustvarjalke in ne bi ostala država izvajalka," je še dodala. Slovenske podatke so tokrat še posebej primerjali z "vodilnimi inovatorkami z najvišjo kakovostjo življenja", kamor sodijo Švedska, Nizozemska, Finska, Luksemburg in Danska, prav tako so posebej pogledali primerjave s Hrvaško.
Najuspešnejša gorenjska regija, najmanj obalno-kraška
"Slovenija je med 10 do 13 odstotkov držav, ki imajo najvišjo kakovost življenja na tem planetu. Znotraj Evropske unije med 8 do 10," pravi sourednik publikacije Peter Wostner, ki poudarja, da je trend kazalcev kakovosti življenja pozitiven, tako po subjektivnih ocenah kot po statističnih kazalnikih. "Trendi, ki se nanašajo na kazalnike, ki zajemajo prihodnost, odpornost, institucionalno konkurenčnost, pa so v najboljšem primeru tam okrog povprečja oziroma lezemo navzdol," je izpostavil Wostner, da premalo investiramo v prave stvari, ne stavimo na prave karte, "prepočasi se prilagajamo na okoliščine, v katerih smo se znašli", pri čemer je kasneje še posebej izpostavil zaostanek na področju digitalizacije.
Zanimiva je predvsem regijska slika kakovosti življenja. "V Sloveniji percepiramo, da imamo dramatične regionalne razlike. Ko gre za zadovoljstvo z življenjem in ko gre za razpoložljivi dohodek, razlik skoraj ni oziroma so zelo majhne," pokaže podatke Wostner. Vsaka regija odstopa od povprečja navzgor ali navzdol pri kakem od kazalnikov, ob tem pa najuspešnejše regije niso nujno najbogatejše. Tako ima največ ugodnih kazalnikov gorenjska regija in ne osrednjeslovenska, po drugi strani pa zasavska regija, ki je po bruto domačem proizvodu najmanj razvita, ne izstopa najbolj po kazalnikih kakovosti življenja, v negativno najbolj izstopa obalno-kraška regija, četudi je druga najbolj razvita po bruto domačem proizvodu.

Vse manj delovno aktivnih
Dejstvo, da premalo investiramo v prihodnost, je povezano s tem, da se premalo zavedamo konteksta, v katerem živimo, predvsem demografije in kaj se dogaja s hitrim in globokim tehnološkim razvojem. "Demografski prelom nosi letnico 2012," pove analitik, ki nato prikaže razliko med trenutnim stanjem in sliko delovno sposobnega prebivalstva v najbolj aktivni dobi med 20. in 64. letom do leta 2050. Takrat bomo imeli 145 tisoč delovno aktivnih ljudi manj. "Ne v naslednjih petih stoletjih, v naslednjih dveh desetletjih in pol bo v Sloveniji sposobnih delati za eno mestno občino Maribor plus eno mestno občino Nova Gorica manj ljudi," ilustrira govornik.
V naslednjih dveh desetletjih in pol bo v Sloveniji sposobnih delati za eno mestno občino Maribor plus eno mestno občino Nova Gorica manj ljudi.
Največ ugodnih kazalnikov ima gorenjska regija in ne osrednjeslovenska.
Prilagoditi se bomo morali temu, da bo delovne sile tudi v prihodnje primanjkovalo.
Priseljenci so, poleg starejših, nizko izobraženih in enočlanskih gospodinjstev, ena od ranljivih skupin, na katere smo premalo pozorni.
Število izpostavljenih dolgotrajnemu tveganju revščine je naraslo na 157 tisoč oseb.
Če bomo želeli standard, kot ga živimo danes, ohraniti, bomo to morali nadomestiti. Prilagoditi se bomo morali temu, da bo delovne sile tudi v prihodnje primanjkovalo. Wostner opozori, da je Slovenija v nasprotju z nekaterimi drugimi državami doslej v večji meri uvažala manj izobražen kader, medtem ko v tujini uvažajo strukturno veliko bolj izenačen kader z domače izobraženimi delavci, kar se v obdobju desetletja in pol pozna v okoli treh do štirih odstotkih BDP. S temi, ki prihajajo k nam, pa ne delamo dovolj dobro, opozori govornik. Slovenija ob tem sodi med države s podpovprečnim sprejemanjem raznolikosti posameznikov in družbenih skupin. Priseljenci so, poleg starejših, nizko izobraženih in enočlanskih gospodinjstev, ena od ranljivih skupin, na katere smo premalo pozorni, zato je v zadnjem času število izpostavljenih dolgotrajnemu tveganju revščine naraslo na 157 tisoč oseb.

Zdravstvo ni pred kolapsom
Zanimive so tudi številke na področju zdravstva. V Sloveniji veliko govorimo o čakalnih vrstah, a te niso odvisne od višine dohodka, "kar podčrtuje pomen javnega zdravstva". Število čakajočih na sekundarni ravni se je v zadnjem času povečalo, zmanjšalo pa se je število tistih, ki čakajo nad dopustno mejo. V Sloveniji nam gre tudi zelo dobro, kar se tiče števila zdravih let življenja, prav tako smo povečali izdatke za zdravje. Raziskovalce pa je, glede na to, da imamo pri nas percepcijo, da je zelo težko priti do zdravstvenega sistema, presenetilo dejstvo, da se je v zadnjih desetih letih stopnja umrljivosti zaradi ozdravljivih razlogov zmanjšala in smo ulovili vodilne inovatorke. Teza, da je "kolaps in totalen razpad sistema" ne zdrži, sistem preprečuje umrljivost na ravni, kot je ta, ki jo dosegajo vodilne inovatorke. To sicer ne spremeni dejstva, da imamo v zdravstvenem sistemu še vedno številne izzive.

V poročilu med drugim ugotavljajo, da je ključna omejitev hitrejšega gospodarskega dohitevanja razvitejših držav nizka rast produktivnosti, prav tako pa, da smo premalo naredili na področju digitalizacije. To je pravzaprav eden redkih kazalnikov, pri katerih zaostajamo za višegrajskimi državami, pri čemer pri digitalizaciji ni glavni izziv tehnološki, temveč strategija, procesi in ljudje ter preobrazba načina poslovanja. Rezultati bodo odvisni od tega, kaj bomo s tehnologijo naredili, kdor se bo pripravljen hitro prilagoditi, bo med zmagovalci, še ugotavlja Wostner. Pri nas še vedno bolj cenimo varnost zaposlitve kot smiselnost in možnost lastne pobude pri delu, zato so naši zaposleni bistveno manj navdušeni nad delom kot v državah inovatorkah, razmisliti bi morali tudi o reformi izobraževalnega sistema, je še bilo mogoče slišati ob predstavitvi rezultatov.
Zibanje na barki je slaba popotnica
Kaj v luči makroekonomske slike pomeni novi interventni zakon, smo povprašali Petra Wostnerja, ki odgovarja, da moramo imeti v državi "jasno opredeljeno smer, prioritete in znotraj njih iskati ustrezna ravnovesja". "Zibanje na barki, če smo nekaj časa preveč nagnjeni v eno smer, če se potem samo nagnemo v drugo smer, je slaba popotnica. Tudi če spreminjamo smer tako, da gremo pol ure v eno smer, pol ure v drugo smer, nas verjetno ne bo daleč pripeljalo," razmišlja sogovornik, da se ti bazični principi ne upoštevajo dovolj, četudi je v omenjenem zakonu zajetih več stvari, za katere podatki kažejo, da jih je gotovo treba opredeliti. "Recimo zgodba o davčnem primežu je nekaj, kar se skozi podatke vidi, da dejansko je problem. Vendar če vemo, da so se nam zelo povečali izdatki, da so na drugi strani v manjši meri sledili prihodki, zdaj pa zmanjšamo samo prihodke, verjetno to z vidika kredibilnosti pred mednarodnimi finančnimi trgi težko upravičimo, kar pa ne pomeni, da je vrsto stvari na tistem področju treba narediti." V poročilu o razvoju so opozorili, da je navkljub nizki stopnji zaupanja in visoki stopnji polarizacije v smislu politike nujno doseči skupni imenovalec, ko gre za vsaj nekaj prioritet, ki peljejo državo naprej. "Treba se je o teh stvareh dogovoriti, jih podpreti s konsistentnim paketom ukrepov in potem v tej smeri delovati."