(#SLO30) Milica Antić Gaber: Mlajše generacije premikajo meje možnega

"Normalno je, da so razlike med generacijami velike," na vprašanje, kakšne so razlike med ljudmi, ki so živeli v prejšnji državi, in rojenimi v samostojni Sloveniji. Ugotavlja še: "Mlajše generacije premikajo meje možnega. Tisto, kar se je še včeraj zdelo mnogim nesprejemljivo bo jutri vsakdanje in to nas lahko navdaja z optimizmom. Po drugi strani pa so seveda tudi med mladimi velike razlike."

Na diapazonu razlik najdemo take, ki jih starši, gre za srednji in višji srednji razred, preveč držijo v "vatki", jih preveč ščitijo, jim preveč popuščajo. Ti so prepričani da jim bolj ali manj vse preprosto pripada. "So pa v teh generacijah tudi taki, ki so veliko vlagali v svojo izobrazbo ali poklic, v kar smo vlagali tudi kot družba, pa zdaj ne ustvarimo priložnosti za to, da bi si prav ti lahko poiskali mesto na katerem bi lahko skrbeli zase in tudi za skupno dobrobit. To je slabo," opozarja prof. Antić Gaber. Med njimi so tudi takšni, ki nimajo zaščitniških staršev, ki se morajo znajti sami. Zaključila pa je z mislijo: "Tekmovalnost med mladimi je izrazita in velika, veliko večja, kot jo je doživljala moja generacija, to jih po eni strani žene naprej, po drugi pa je lahko to tudi ovira za večjo solidarnost in sodelovanje med njimi."

Marsikaj dobro, in tudi slabo hkrati

"Marsikaj v tej družbi je dobro in slabo hkrati. Da smo veliko bolj diferencirana družba, je mogoče videti po tem, da v današnji družbi sobiva vrsta posameznic, posameznikov, skupin, ki se različno opredeljujejo glede na nacionalno in versko pripadnost, kulturno okolje," odgovarja sogovornica in pravi, da je pri tej oceni v zagati. Kajti  izključevalne politike "ne-naših" na mikro ravni – torej v vsakdanjih življenjskih praksah - in na makro družbeni ravni – na ravni sprejemanja posameznih politik -  so po drugi strani dobile široka, mestoma strašljive razsežnosti.

Ugotavlja, da raven javnega in političnega diskurza iz leta v leto pada. Široke, včasih strašljive razsežnosti, pa so dobile izključevalne politike "ne-naših" v vsakdanjih življenjskih praksah in tudi na ravni sprejemanja posameznih politik. "Ravnanje političnega razreda in, priznajmo si, naše degradiranje politike in politikov, političark nas je pripeljala do tega, da tisti, ki bi nas lahko povlekli iz zahtevne politične in siceršnje kulturne in civilizacijske krize, v politiko nočejo vstopiti in to je vse bolj očitno slabo," pravi profesorica.

Veliko je tudi usmerjenosti "nase", česar je bilo prej verjetno premalo, je zdaj preveč. "Preveč je 'jaz' in premalo 'mi', kar se je pokazalo tudi v času pandemije, ko nismo znali zaščititi najranljivejših skupin, in zdaj v času cepilne sezone in testiranj, ko s pretiravanjem pri uveljavljanju individualnih pravic zanemarjamo pomen ogrožanja drugih okrog nas ali pa si kot poklicne skupine hitimo polniti žepe z 'dodatki', ki na mesečni ravni presegajo 10.000 evrov," poudarja Antič Gaber.

Je Slovenija pozabila na svoje temelje?

Če je Slovenija nastala na podlagi opozarjanja o mejah demokracije, zavrnitve večinskega načela odločanja, preglasovanja in opozarjanja na zaščito majhnih narodov, zaščiti različnih manjšin, se zdi, da danes živimo v družbi, ki je na večji del tega pozabila.

Po obdobju konca osemdesetih, ki naj bi prav zaradi tega bila "najlepša leta našega življenja", po devetdesetih letih, ki so bila po mnenju mnogih leta velikega in neomajnega optimizma, velikih sistemskih sprememb, smo v novem tisočletju vstopili v Evropsko unijo. S tem so se nam odpirale nove možnosti in priložnosti na mnogih področjih od različnih možnosti izobraževanja v tujini, šolanja, velikega trga, ...

Pestrost, raznolikost, a tudi velike ekonomske in druge razlike; neenakost, nestrpnost, a tudi odprtost, veliki napredki na nekaterih področjih, zaverovanost vase na drugih in žal neverjetna nesposobnost tistih, ki naj bi državo vodili – vse to in še toliko tega je prineslo 30 let. A to je samo delček družbenih sprememb, ki jih želi poudariti sociologinja.

So se spremenili odnosi med spoloma?

V današnji družbi so po besedah Milice Antić Gaber različne spolne identitete, seksualne orientacije, spolni izrazi veliko bolj svobodno izraženi, "in to je dobro". Po drugi strani, pa so se močno povečale socialne razlike, nestrpnost do "drugačnih", ki je bila prej usmerjena v "južnjake", se je zdaj usmerila predvsem v begunce.

Za razliko od družbe pred 30 leti, ko je bilo izražanje različnih spolnih in seksualnih identitet lahko ogrozilo življenje posameznika, posameznice, je zdaj glede tega veliko več osebne svobode. Še vedno ostaja veliko vprašanje ali smo res vsi enaki, enake. Ali imamo enake možnosti uveljavljanja svojih prioritet, želja, interesov v izobraževanju, pri delu, v vsakdanjem življenju, v politiki in še posebej v dominantni tržni ekonomiji.

"Če bi pogledali statistične podatke o stanju stvari na naštetih področjih, bi hitro ugotovili, da ženske še vedno nimamo enakih možnosti in da imajo tisti, tiste, ki se ne identificirajo z enim od dveh pri nas priznanih spolov še manj možnosti – najraje bi jih mi, večinci, strpali v geto nevidnosti, molka in podobno," pravi sociologinja

V politiki se je na primer stanje v marsičem spremenilo na bolje. Imamo več žensk v državnem zboru in vladi, imeli smo, čeprav za kratek čas, celo predsednico vlade. Vendar pa je to, kar doživljajo ženske v politiki danes, vse prej kot sprejemanje enakih med enakimi v hramu demokracije ali v javnih in drugih medijih. "Priča smo njihovi marginalizaciji, zmerjanju, poniževanju, seksističnemu govoru in podobnim praksam. Tega prej nismo poznali," opozarja sociologinja.

Na področju ekonomije in profesionalnega življenja so sicer ženske dosegle veliko, a še vedno je razlika v plačah med moškimi in ženskami občutna ter se celo povečuje in najbolj prestižna ter najbolje plačana mesta še vedno večinsko zasedajo moški. Še vedno je na delu tudi spolno stereotipno usmerjanje v "ženske" in "moške" poklice. Še največ pa so ženske dosegle na področjih šolstva in izobraževanja.

Na področju družbene skrbi za obravnavanje nasilja nad ženskami je bilo veliko narejenega, tako na ravni zakonodajnih rešitev, kot v delovanju posameznih podsistemov (policija, sodstvo) in nevladnih organizacij. "Smo pa bili zadnjem času (ne samo v času pandemije) priča številnim nasilnim smrtim žensk, številnim nasilnim dejanjem v intimno-partnerskih razmerjih, v družini, mlajše generacije žensk pa so opozorile predvsem na problematiko spolnega nadlegovanja, ki v marsikaterem delovnem okolju ni bila ustrezno naslovljena," opozarja.

Koliko smo postali potrošniška družba?

"Kot nekdo, ki je živel v socializmu sicer vem, da smo določene potrošniške navade razvili tudi v tem času. A v času v katerem živimo danes, je potrošništvo nekaj, čemur se najverjetneje ne moremo izogniti," pravi Milica Antić Gaber.

Poudarja, da gresta kapitalizem in potrošništvo z roko v roki. Lahko pa se potrošništvo omeji, za kar so potrebne skrbno načrtovane politike na različnih ravneh in področjih; senzibilizacija prebivalstva in drugačne dolgoročne usmeritve pri regulaciji produkcijskih procesov, okoljskih problemov in morda končno tudi razprava o ekonomijah prihodnosti.