"Še najbolj bega primer Finske, te najsrečnejše države na svetu (kar je tudi tema članka, ki ga je Reuters objavil minuli teden). Kako je možno, da so tam tako zadovoljni s svojim življenjem? Če pa jih muči ena najvišjih stopenj brezposelnosti v celotni EU, in sicer 10,3 odstotka v oktobru. Med mladimi je celo dvojna, 22,4 odstotka. Gospodarska rast pa je tako šibka, kot da je sploh ni. Letos naj bi dosegla komaj 0,3 odstotka, lani je bila 0,4-odstotna. Država si namreč še vedno ni opomogla od zloma Nokie leta 2014, gospodarsko škodo povzročajo tudi sankcije proti sosedi Rusiji. Državni proračun je imel zadnjič presežek v letu 2008, javnofinančni primanjkljaj naj bi letos dosegel 90 odstotkov BDP. Javni dolg, ki ga omogoča, je narastel do te mere, da Bruselj zahteva varčevalne ukrepe.
Bogastvo v dobrih časih torej ni edini pogoj za srečo družbe, če držijo meritve Cantrilove lestvice. Šteje tudi to, da si ljudje v slabih časih medsebojno pomagajo. Da je sreča polna protislovij, kažejo tudi raziskave osrednjega živčevja. Kot piše ameriški nevrolog Anthony Vaccaro, se vedno bolj zdi, da se s srečo ukvarjata dva dela možganov, eden z občutenji na kratki rok, drugi z dolgoročnim smislom življenja. To naj bi bilo tudi pojasnilo za 'paradoks starševstva': zakaj so mladi starši tako nesrečni in tako srečni hkrati. 'Oče je lahko preobremenjen zaradi neprespanih noči, a kljub temu to umešča kot del smiselnega obstoja,' ugotavlja Vaccaro. 'Z drugimi besedami, zahtevna čustva, s katerimi se ljudje soočajo na kratki rok, se lahko ločijo od dolgoročno občutene zadovoljnosti, morda zato, ker temeljijo na ločenih možganskih procesih.'"
