V zadnjih sto letih se je pogled na vzgojo korenito spremenil. "Fant, ki hodi v četrti razred, mi je tudi že zagrozil, da bo, če mu ne dam petice, v šolo prišla njegova mama, ki ima črni pas iz karateja," pripoveduje učiteljica na eni od podravskih osnovnih šol. Potoži, da podcenjevalen odnos staršev spodkopava njeno avtoriteto v razredu, svoje delo v zadnjih letih opravlja mukoma in s težavo. "Še 20 let nazaj, ko sem začela delati, si otroci niso toliko dovolili," pove in doda, da jo ponižanja, ki jih doživlja na dnevni ravni, včasih spravijo tudi do solz. Dejstvo je, da je učiteljeva avtoriteta včasih slonela strahu in na širšem družbenem ugledu. Danes je ni mogoče izsiliti, ni samoumevna. Lahko bi rekli, da avtoriteta (odkar so šibe prepovedane) izvira iz vztrajnosti, sposobnosti in značajskih lastnosti učitelja. "Avtoriteto pogosto najprej povežemo s tem, da je človek strog in nepopustljiv, a to ni res. To, da imaš v razredu - ali pa v družini - vzpostavljeno avtoriteto, pomeni, da kot odrasel človek zmoreš otroku postaviti meje, okvire njegovega vedenja, celo okvire gibanja, če hočete," je prepričana klinična psihologinja Mateja Hudoklin iz Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Ljubljana.
"Otroci, sedite. Danes bomo govorili o avtoriteti ..."
Ali odnos staršev v celoti začrta, v kolikšni meri bo otrok spoštoval avtoriteto učitelja? Je razvoj čuta za avtoriteto del socialnega napredka, ki ga lahko otrok doseže tekom šolanja? "Avtoritete učiteljev ne morejo zgraditi starši, lahko pa jo sooblikujejo, določijo, v kolikšni meri bo otrok nagnjen k temu, da jo spoštuje," je prepričana Mateja Hudoklin. "Res je, da lahko učiteljevi avtoriteti škodi, če je odnos staršev do šole negativen. Če starši o šoli govorijo slabšalno, učiteljevo delo na tak način razvrednotijo. Vseeno pa to ne pomeni, da učitelj avtoritete ne bo mogel vzpostaviti. Ne bo enostavno, a je možno. Otroci se po mojih izkušnjah lahko naučijo, da doma pač veljajo ena pravila, v šoli pa druga," poudarja psihologinja. Otroci si po njenih besedah "dovolijo več", ker to dopuščajo odrasli, ki jih obkrožajo. V skladu s tem lahko v njihovo vedenje drugi krog odraslih prinese druga pravila igre.
Avtoriteta ni nekdo, ki se ga drugi boji. Avtoriteta je tisti, ki ljudem daje občutek varnosti. Je človek, ki mu otroci zaupajo do te mere, da so ga pripravljeni poslušati. Občasno tudi brez pojasnila.
Se otrok sme upirati avtoriteti?
Ksenija Samojlenko v svojem delu opaža, da se otroci v osnovni šoli (predvsem tisti v višjih razredih) avtoriteti upirajo na zelo različne različne načine. Razlike so med tistimi, ki se težje učijo, in tistimi, ki jim učenje ni problem. "Tisti, ki imajo v šoli težave, upor avtoriteti kažejo predvsem v tem, da se za šolo ne brigajo preveč, rečejo, da jim je za ocene popolnoma vseeno. Učenci, ki pa so učno uspešni, pa upor izražajo s tem, da so nepodredljivi," pojasnjuje in dodaja, da v šoli po njenih izkušnja velikokrat ni dobro sprejeto, če učenci "mislijo s svojo glavo". "V šoli je navadno fajn, da narediš tako, kot ti rečejo. Ko otrok misli s svojo glavo, je jasno, da bo včasih mislil drugače kot ti. Učitelji so si seveda različni, a običajno se tako vedenje ne priznava kot primerno. Pridni so tisti, ki nikoli nič ne rečejo," povzema besede, ki se šušljajo v učiteljskih krogih. Seveda obstaja meja med tem, da otroku pustiš, da misli s svojo glavo, in drugo skrajnostjo, ko se začne brezglavo pregovarjati. "S tem, da otrok včasih stegne jezik, tudi takrat, ko ne bi smel, se uči. Prvič bo povedal na neprijazen način, drugič ali tretji pa bo - tudi zaradi učiteljevih ukrepov, ki bodo sledili - že vedel, da je treba komunicirati drugače. Mislim, da s takim upiranjem da ni nič narobe. S tem se otroci učijo," še zaključuje Samojlenkova.
