Verjetno bi bila še tako debela knjiga premalo obsežna za odgovore na množico vprašanj, na katera si danes državljani Slovenije preprosto ne znajo odgovoriti. Kot da smo se pustili ujeti tistim, ki so želeli na oblast samo z enim namenom, namreč da ignorirajo slovensko ustavo in mimo nje ustvarijo zase življenjsko raven, ki bo zanje zadovoljevala vse tiste želje, ne da bi te vselej pomenile tudi zadovoljevanje objektivnih potreb. Seveda so poti za doseganje tega cilja različne in niso primerljive z življenjskimi potmi blizu tristo tisoč prebivalcev Slovenije, ki uradno živijo na pragu preživetja, med drugim tudi 14.000 otrok, katerih starši nimajo dovolj sredstev za nakup šolskih potrebščin. Povzpetnikov pravzaprav ne briga niti 1. člen Ustave RS, ki sem ga že večkrat citiral, in sicer, da je Slovenija demokratična država, torej država, v kateri igra dominantno vlogo ljudska volja, ki preko izvoljenih predstavnikov, torej poslancev, usmerja svojo razvojno pot in z njo povezano življenjsko raven. Ne glede na to, da je tudi 2. člen Ustave RS v smislu življenjske ravni zelo jasen in nedvoumen, saj pravi, da je Slovenija socialna država. Ali je res? Ali ta člen ustave glede na njegovo vsebino zagotavlja vsem državljanom Republike Slovenije dostojno življenje? Gotovo ne, torej je takšno stanje rezultat določenih odločitev, ki pa jih sprejemajo prav tisti, ki so jim volivci zaupali vladanje. Toda ob tem se spomnim misli pisatelja Toneta Partljiča, ki je zapisal: "Vladar, samo človek si."
Kdo pravzaprav vlada v naši državi?
Odgovor je zelo jasen, saj določene politične stranke, ki so se povzpele do vladanja, bodisi predvsem z vstopom v vlado bodisi z vstopom v Državni zbor ali še kam drugam, v resnici odločajo o najpomembnejših, za državljane vitalnih področjih države. In če imajo politične stranke moč vladanja, ne zagotavljajo pa demokratičnosti odločanja, potem ne moremo govoriti, da imamo v naši državi demokratično ureditev, temveč to ustavno zamisel v svoje roke prevzema strankokracija. Ali drugače: politične stranke postavljajo sebe nad volivce! To se med drugim kaže tudi v tem, da imajo posamezne politične stranke vselej prav, tudi takrat, če so njihova stališča povsem kontradiktorna. Torej resnica je samo ena: tista, ki jo vidi in predlaga politična stranka.
V čem pravzaprav vidim negativnost delovanja tistih političnih povzpetnikov, ki jim ni do upoštevanja ustave in ki izkoriščajo sleherno priložnost, da predvsem sebi ustvarijo visok življenjski standard? Takim "predstavnikom" ljudstva v različnih državnih organih ni do tega, da bi razumeli mlado mamico, ki na TV pove, da ni imela denarja, da bi svojemu otroku plačala malico v vrtcu, enako tudi mamica otroka v osnovni šoli. Po drugi strani pa ima relativno malo število prebivalcev Slovenije preko 40 milijard evrov v davčnih oazah. Ne samo, da se ti državljani Slovenije izognejo plačevanju davkov, temveč se postavlja vprašanje, od kod jim toliko denarja oziroma po katerih kanalih se pretaka in nemoteno prispe v določeno davčno oazo. In kakšne so poti financiranja strank? Ali sploh kdo to kontrolira?
Politika je od vsega začetka, zlasti ko je bil eliminiran SDK, imela stališče, da je treba privatizirati gospodarstvo in dati tujemu kapitalu večjo veljavo kot domačemu
Le kako razumeti že vse to, kar sem v prejšnjih nekaj stavkih navedel. Težko, zelo težko, kajti kljub malemu številu poslancev, ki so v Državnem zboru opozarjali na anomalije, ki se dogajajo v naši družbi, situacija pravzaprav ostaja nespremenjena. Kako to, da nisem zasledil niti enega poslanca niti ene politične stranke, ki bi negirala govor poslanca Aleksandra Reberška, ki je v Državnem zboru opozoril na neverjetne dimenzije korupcije v naši državi. In kolikokrat so politične stranke bile enotne pri preganjanju negativnosti v družbi, tudi korupcije? Samo enkrat, in sicer ob osamosvojitvi Slovenije. Po podatkih Transperency International sodimo med četrtino najbolj skorumpiranih držav. Že leta 2014 je tudi nemška raziskovalna institucija Ernst & Yong opravila mednarodno raziskavo o koruptivnosti v gospodarstvu, kar je objavil nemški časopis Die Welt in kjer je Slovenija med 32. državami na prvem mestu. In kaj se skriva za preko 40 milijardami evrov državnega dolga, torej vsak izmed nas je dolžan (to je uradni podatek) preko 23.000 evrov?!
In pri vseh navedenih dejstvih doživimo kar 22 neuspelih vetov Državnega sveta. Zakaj ga torej še imamo, če ne more ničesar, kar je še spornega, ustaviti, saj mu to onemogoča uradna politika. Tudi KPK je večkrat nemočna, čeprav je njena primarna naloga borba proti korupciji. In kje je tukaj tudi Računsko sodišče? In ali naj verjamemo tudi sodstvu, da ne more preganjati evidentnih kaznivih dejanj, ker je kazenska zakonodaja tako zelo tolerantna, da nekateri kriminalni procesi trajajo tudi več kot 20 let? Da o zastaranju določenih procesov niti ne govorim. Več kot evidentno je, da so k takšni situaciji svoj delež prispevale vse vlade, torej vse politične stranke, ki so jim volivci zaupali, da bodo delovali v njihovem imenu in za njihovo blagostanje in ne v imenu dvoživk, ki so se močno razmnožile in večini slovenskega naroda že dalj časa grenijo življenje. In če je kdo v tem trenutku podvomil v resničnost mojih navedb, bom v nadaljevanju bralcem skušal odpreti oči in dokazati, zakaj sem ta prispevek naslovil tako, kot sem ga.
Razprodaja Slovenije
Ali res lahko verjamemo našim politikom, da odločajo v dobro ljudi, torej državljanov Slovenije? So ozadja določenih odločitev naših politikov vselej znana? Pa si poglejmo samo nekatera dejstva, kjer državljani tavamo v megli, ko skušamo ugotoviti povezavo z njihovimi odločitvami. Ne dolgo tega smo bili državljani RS soočeni z referendumsko kolobocijo, kjer so prav politične stranke dokazovale svoj prav, tako glede potrebe po referendumih kot tudi proti njim. Rezultat nam je znan. In komu naj v resnici verjamemo, tistim strankam, ki so bile za, ali tistim, ki so bile proti? Vemo tudi, kakšno vlogo je pri vsem tem odigral Državni zbor RS in kaj šele bo, ko že sedaj napovedujejo vrsto referendumov, povezanih s prihajajočimi volitvami. Ali državljani razumemo resnično ozadje številnih interpelacij ministrov?
Podobno se oglašajo nekatere stranke glede ustanovitve obrambnega holdinga. Ali so dileme v zvezi s tem odpravljene? Politika je od vsega začetka, zlasti ko je bil eliminiran SDK, imela stališče, da je treba privatizirati gospodarstvo in dati tujemu kapitalu večjo veljavo kot domačemu. Rezultati so znani. Eden od primerov je denimo Slovenska industrija jekla, kjer je tuji kapital pokazal svojo pravo podobo. In kaj naj bi bil razlog za uničenje Splošne plovbe Piran, enega od biserov slovenskega gospodarstva? Zopet tuji kapital! Vprašajte se, koliko je ostalo še slovenskega. Tuji kapital je, seveda s pomočjo naše politike, že pokupil mnoga slovenska podjetja, mednarodno uveljavljene blagovne znamke, banke, slovensko zemljo ... In kdo stoji za tem, da naša država nima niti ene svoje banke, razen manjši delež v Novi Ljubljanski banki, in da tuji lastniki pobirajo njihov dobiček?
Od živilske industrije do borze
Katere politične stranke in posamezniki stojijo v ozadju vseh teh projektov? Ve se, katere, in znana so tudi imena, samo mi državljani bi preprosto morali verjeti, da je vse pošteno. Če je res tako, zakaj slovenska politika, torej stranke v Državnem zboru, še do danes ni sprejela zakona o spremljanju premoženja in tudi ne zakona o vračanju (ukradenega) denarja iz davčnih oaz, kar sem predlagal že leta 2014? In ali je pošteno, da smo praktično vso živilsko industrijo odstopili Hrvatom, nedavno tega pa so ti naši sosedje dobili tudi Ljubljansko borzo? Finančno ministrstvo pa nič! Prav tako nihče ne prevzema odgovornosti za prodajo Mercatorja, Pivovarne Laško ...
In kako poskuša slovenska politika izigrati slovenske državljane, ko se nenadoma določene politične stranke začnejo poimenovati kot leva sredina ali desna sredina? In kaj naj bi to v resnici bilo? Ali drugače, katere vrednote zastopajo in kakšna razlika je med njimi? Med vrednotami levih in desnih strank? Osebno ne najdem ustrezne obrazložitve, pa tudi mnogi drugi ne. Politiki: strokovno definirajte omenjeno razliko in to tako, da več ne bo dvoma, kdo je kdo, in s tem, kdo je bližje slovenskemu volivcu! Skratka ni mogoče priti do konca vsem nebulozam, ki so se udomačile v naši politiki. Ali bo kdaj slovenska politika predstavila natančen načrt porabe od plač in pokojnin zbranih sredstev za dolgotrajno oskrbo državljanov?
In kaj nam torej še preostane? Nič ne bi bilo narobe, če bi prisluhnili francoskemu pisatelju Voltairu (1694-1778), ki je bil znan ne le po svojih kritičnih pogledih na religije in tradicionalne institucije, temveč je močno podpiral svobodo govora in druge življenjske svoboščine. Znana je njegova misel o vrednotenju politike, ko pravi: "Navaden lopov krade vaš denar. Politični lopov krade vašo prihodnost, vaše sanje, vaše znanje, vašo izobrazbo, vaše zdravje, vaš nasmeh. Navaden lopov izbira tebe, toda političnega lopova izbiraš ti." Kako koristno bi bilo, da bi slovenski politiki poznali vsebino knjige Pot v propad avtorja Axela Kaiserja, ki v podnaslovu zapiše: "Kako so vlade in centralne banke uničile svet in zakaj najhujše še prihaja."
Za zaključek tega prispevka bi predlagal, da se v duhu Gregorčičevega verza "Le vstani, vstani borni narod moj" vprašamo, ali ni napočil čas, da tudi v Sloveniji izpeljemo postopek lustracije, kar bi konkretno pomenilo, da obstoječim političnim strukturam prepovemo kandidiranje na prihodnjih volitvah za najmanj pet let, da bi lahko kandidirali novi, predvsem mlajši kandidati, ki niso zabredli v kalne vode korupcije in drugih nečednosti, ki jih zasledimo v sedanjem političnem trenutku. Sam že dolgo vem, da sta samo etika in umetnost, naj bo ta glasbena, baletna, besedna ..., v tem trenutku slovenske zgodovine edina možnost, edini proces, ki neguje in spodbuja najvišje miselne ravni. In prav s te ravni lahko raste nova svobodna dejavnost, ki odpira horizonte duhovnih in človeških vrednot med Slovenci.
