Mariborska občina, ki je nepričakovano bogatejša za davek od nagrade, ki jo je prejel Mariborčan na srečolovu Eurojackpot, je korenito odločala, kako porabiti ta srečolovni davek. Ali je to sreča, bo presojal dobitnik.
Kako porabiti 1,7 milijona evrov, je po temeljiti debati odločal župan skupaj s strokovnimi službami. Za s finančnim planom načrtovane in neizvedene naloge participatornega proračuna računa 500.000 evrov, za knjižnice 250.000, za nakup vrtca 364.000, kar 150.000 za izdelavo dokumentacije za novo šolo na Studencih, 400.000 za izgradnjo Zdravstvenega doma na Teznem, 70.000 pa za novo opremo na javnih igriščih, skupno 1,734.000 evrov. Nepričakovan prihodek ne bo porabljen za razdolževanje, ampak za izvedbo s proračunom že potrjenih nalog.
Najmanj, kar bi lahko pričakovali od izvoljenih oblastnikov, če že ne premorejo potrebne strokovne osnove delovanja, je etično ravnanje, na katero je svoj pogled pod naslovom Etika, kam si se skrila? v Večeru 13. decembra razgrnil zasl.prof. dr. Dušan Radonjič, ko ugotavlja, kako zakonodaja omogoča nekontrolirano razpolaganje in odločanje o premoženju. Lahko bi o porabi povprašali Mariborčan(k)e ali kaj meni srečni dobitnik. Ponujati kot dodatno porabo nabor projektov, o katerih so pristojni organi (mestni svet) že odločali, je najmanj nehigienično, če opustimo druge oznake, s katerimi bi se morali ukvarjati drugi organi.
Nasvet župana novemu milijonarju, za kaj lahko porabi dobitek, odraža vso dimenzijo dojemanja funkcije vodenja mesta. Če hočete (še več) zaslužiti, nalagajte v nepremičnine. Tukaj smo, če potrebujete zemljišče. Občina (kdo je to) se očitno identificira z nepremičninskimi investitorskimi rabotami. Še čudno, da med predloge ni uvrščena še kaka nova brv.
Če že po koreniti debati občina pripravi svoj predlog, se Mariborčani sprašujemo, zakaj srečniku ni predlagala, da odkupi Mariborsko livarno, ki je ob nesporni kvaliteti in obsežnih naročilih ugasnila (prešla v roke nepremičninskim mešetarjem) zaradi ušivih par milijonov neporavnanih obveznosti.
Dobro, da je Hiša Stare trte že obnovljena. 715.000 evrov bi sicer zapravili za ta elitni prestižni in ugledni poseg. Ja, res bi bilo zanimivo brati magnetogram korenite debate župna s strokovnimi službami, kako porabiti denar.
Človek kar verjeti ne more, kaj smo si nakopali z zadnjimi (tudi predzadnjimi in predhodnimi) volitvami. Namesto da bi dobili ekipe, sposobne koordinirati in usklajevati temeljne potrebe meščanov z razpoložljivimi zmožnostmi in uveljavljati prednost javnega interesa pred zasebnimi željami in interesi, si prilaščajo pravico do odločanja o razpolaganja z javnimi finančnimi sredstvi, urbanim prostorom in kadri in celo soliti pamet srečnemu dobitniku, kam naj nalaga, da bo zaslužil še več.
Andrej Kocuvan, Maribor
