(POGLED) Mož iz stare šole politične korektnosti

Tudi zato, a nikakor ne samo zato, si odhod dolgoletnega politika, ki mu je smrt za las preprečila, da bi 27. marca letos obeležil svoj 85. rojstni dan, zasluži nekaj več pozornosti.

Seveda politik z rekordnim političnim stažem tako iz starih komunističnih kot tudi novih demokratičnih časov že dolgo ni več živel v mestu ob Dravi, je pa bil v njem odrasel, v njem je maturiral in, potem ko je končal študij prava v Ljubljani, tukaj tudi začel svojo kariero. Najprej kot pravnik v gospodarstvu, potem kot karierni politik v takrat seveda edini politični stranki ZK, Zvezi komunistov. Svojo več kot pol stoletja dolgo politično pot je sklenil v tej isti partiji, potem ko ta že dolgo ni bila več edina. No, tudi čisto enaka ne več, saj sta se vmes zamenjala država in sistem, pa tudi sama ZK je, in to ne samo enkrat, spremenila svoje ime in menjala kar nekaj predsednikov.

Miran Potrč pa je bil, tako se je zdelo, ena njenih zanesljivih stalnic. Strankina imena so se spreminjala, kontinuiteta je postala v določenem delu političnega tržišča osovražena beseda, on sam pa je, če citiram lucidnega novinarskega kolega, iz kontinuitete naredil politično kariero. Ta je bila dokaj uspešna že v starem jugoslovanskem režimu, saj je Potrč prehodil lepo sindikalno in delegatsko (danes bi rekli poslansko) pot. Ne samo v republiškem, torej v slovenskem, ampak tudi v zveznem merilu – v začetku osemdesetih let je bil predsednik Zveze sindikatov Jugoslavije, v letih 1982-1986 pa vodja slovenske delegacije v zboru republik in pokrajin jugoslovanske skupščine.

V burni drugi polovici osemdesetih, še v socializmu, je kot delegat (poslanec) celo predsedoval skupščini SRS (slovenskemu parlamentu), po osamosvojitvi oziroma po prvih demokratičnih volitvah 1990 pa je bil kar petkrat izvoljen za poslanca. V politično najbolj vročem času osemdesetih, ko so se postavljali pravni temelji za osamosvojitev Slovenije in prve večstrankarske volitve, je bil tudi predsednik Ustavne komisije Skupščine SRS.

Prav v pogledih na to prelomno obdobje pa se najslikoviteje odraža globok prepad med političnima poloma in v slovenski družbi nasploh. To nasprotje pride, pa naj se še tako sklicujemo na pravico do pietete, vedno znova do izraza tudi, ko gre za smrt in slovo od pomembnih političnih osebnosti. Za pogojno rečeno desno ali pomladno stran, pa tudi za nekatere novinarje, ki smo tiste dogodke od blizu doživljali, je bil konec osemdesetih čas, ko je bila slovenska partija, če je hotela preživeti, pod pritiskom civilne družbe, pa tudi upora in sprememb v vzhodni Evropi, primorana sprejeti napredno volilno zakonodajo, ki je omogočila večstrankarski sistem. Leva oziroma kontinuitetna stran hoče to obdobje naslikati drugače, kot idilo, v kateri sta bila komunistična partija in njena socialistična skupščina prava spodbujevalca sprememb. V prevodu lahko to pomeni tudi, da želi, kolikor je mogoče, zabrisati razliko med starim nedemokratičnim režimom in novimi časi. Pri tem kontinuitetniki težko priznajo pomladnikom gonilno vlogo pri demokratičnih spremembah in osamosvajanju, pomladniki pa kontinuitetnikom enako težko, da so se pravi čas vendarle postavili na pravo stran zgodovine. Oboji se raje medsebojno obsipavajo z očitki za krivdo, da je danes s samostojno Slovenijo zadovoljnih veliko manj ljudi, kot jih je nekoč glasovalo zanjo, kritike takšnega početja na obeh straneh pa zmerjajo z vsegliharji.

Tudi tokrat smo v spominih na pokojnika lahko na eni strani prebirali, da sodi v sam vrh ljudi, zaslužnih za osamosvojitev in razvoj socialne demokracije v Sloveniji, na drugi pa, da je bil nasprotnik osamosvojitve in podpisnik deklaracije za mir, ki je želela preprečiti udejanjanje odločitve o osamosvojitvi Slovenije. Med obema skrajnostma na obeh polih ideoloških oziroma strankarskih interesov pa so se hkrati nizale ocene, ki jim lahko v imenu resnicoljubnosti pritrdimo tudi novinarji, ki smo se s prekaljenim politikom Potrčem pri svojem delu večkrat tudi polemično srečevali.

Bil je deloholik, ki je iz parlamenta v nasprotju z večino odhajal zvečer, tako kot njegov tudi že pokojni in precej hrupnejši poslanski kolega z nasprotnega političnega brega Ivo Hvalica (SDS). Vse do svoje upokojitve leta 2011, pri triinsedemdesetih, je bil Potrč vesten poslanec, vedno temeljito pripravljen, prebral je vsa gradiva, negoval visoko raven dialoga, bil je predan vsebini, ne populizmu, nikoli sovražen in žaljiv, tudi do tistih, ki se nis(m)o z njim strinjali, ne. Za vse, tudi za politične tekmece, je bil korekten sogovornik, ki je vedno držal besedo, umirjen, načelen, dostojen politik s spoštljivim odnosom do vseh, kot so zapisali njegovi politični sopotniki, največji gospod med tovariši in največji tovariš med gospodi. Ali, kot je izjavil nekdo, ki se mu je zdelo ob tem nujno izpostaviti, da nikakor ne pripada Potrčevemu političnemu polu: Še eden iz stare šole, ki mu novodobne generacije politikov vseh barv ne sežejo do kolen.

Daleč od tega, da bi malikovala stare čase, nasprotno, a zdi se mi, da te ocene ne govorijo samo o pokojniku. Vsaj toliko ali še več povedo o novih časih, današnji(h) politiki(h) in nesmiselnem povzdigovanju novih obrazov za vsako ceno.