"Mešana koalicija", kakršno imamo trenutno v Sloveniji, za manjše koalicijske partnerje nikoli ni prijetna. Dokazov za to ne mrgoli samo v slovenski parlamentarni zgodovini, marveč jih je veliko tudi v evropskem prostoru. Nazadnje je španovija s konservativci popolnoma "posušila" liberalne demokrate v Združenem kraljestvu. Obsežnih shujševalnih kur so bili v devetdesetih letih prejšnjega stoletja deležni avstrijski konservativci zaradi dolgoletne podrejenosti v koaliciji s socialdemokrati. Pri nas so mešane koalicije v istem obdobju bistveno vplivale na današnjo podobo političnega prostora desno od sredine. Edina druščina, ki jo je v taki koaliciji kot manjša partnerka (celo dvakrat) odnesla sorazmerno dobro, je bil Desus. Vendar nosi njegova posebna zgodba verjetno odločilen pečat spretnega politika Karla Erjavca.
Že ob nastajanju tokratne mešane koalicije je bilo večkrat zapisano, da bo uspešna, če ji bo uspelo vzorec, po katerem vodilna sila pridobiva, manjše (z nasprotnega brega) pa izgubljajo, preseči. Toda od začetnega obetavnega ravnovesja med Janezom Janšo in Zdravkom Počivalškom že kmalu, po izbruhu afere z nakupom zaščitne opreme, ni ostalo praktično nič. S tem se je koalicija vrnila v za omenjeni tip politične povezave običajne tirnice iz Drnovškovih časov. Kajpak ji omenjeno kratkoročno ni nujno škodilo, saj je glavnega koalicijskega partnerja še bolj navezalo na vodilno stranko.
Medtem ko je Nova Slovenija svoje sodelovanje v vladi s prepoznavnimi ministri doslej sorazmerno dobro unovčila in ne kaže, da bi se ji utegnil zgoditi zdrs iz parlamenta kot po obdobju prve Janševe vlade, predstavlja dogajanje v Desusu nekakšno premiero v slovenski politiki. Veliko bolj smo vajeni, da strankarski veljaki ščitijo svojega voditelja ali voditeljico do konca in še čez, kot pa, da ga sorazmerno hitro zavržejo kot bananin olupek. Zato pojava "predsednice brez stranke" domala še nismo videli. Od začetka je bilo mogoče misliti, da je v ozadju nezadovoljstvo drugače usmerjene baze zaradi vstopa v vlado pod Janševim vodstvom. Pa se je pozneje prej izkazalo, da gre bolj za znotrajstrankarski obračun z brado, ki je hkrati manj in več kot posledica različnih pogledov na koalicijo. In čeprav se utegne zaplesti pri umeščanju "podpredsednice in ministrice brez stranke" v novo resničnost, kar bi potencialno lahko zamajalo četverček, se kot verjetnejša nakazuje drugačna možnost.
V zadnjih mesecih je opozicija največ nebogljenosti pokazala ob tveganem Janševem manevru z odstopanjem in neodstopanjem notranjega ministra
Obiščite spletno stran brez oglasov.
