Povsem normalni pojavi za ta mesec, nič kaj novega, že desetletja in še več. Če bi predvsem kmetje, pa tudi vsi drugi Slovenci in Slovenke brali stare vremenske pregovore in se jih držali, ne bi tako pogosto godrnjali glede vremena. Vreme ima svoja pravila in svoje zakone. Pri tem še tako moderna tehnika in roboti nimajo možnosti posredovati.
Naj mi bo dovoljeno, da ponovim, kaj so pred stotimi leti napisali Josip Stritar in vsi drugi naši pesniki in pisatelji:
Če v prosincu ni snega, ga mali traven da.
Svečnica zelena, velika noč snežena.
Fašenk na trati, velika noč na peči.
Če sušca igrajo se mušice, v aprilu vzemi rokavice.
Pesem Kje so tiste stezice ... veliko pove. Mirno pa lahko pripišem: "Kje so tiste kmetije, ki so včasih bile. Zdaj pa raste grmovje in so prazne štale." Narava je povsem enaka, kot je bila pred 50 in še več leti. Spremenili so se ljudje.
Ko sem zaslužila pri velikem kmetu in hodila "na taberh", se je moralo delati tako, kakor sta ukazala skrbna in preudarna gospodinja in gospodar. Tako smo že pred božičem in vse tja do velike noči, ko narava še počiva, temeljito čistili in pospravljali staro kramo na podstrešju, v drvarnici, kolarnici, po kleteh in drugih prostorih. Vso navlako smo znosili na različne konce sadovnjaka in vinograda ter na travnik. Spomladi, ko je sneg skopnel in se je čistilo sadno drevje, smo rekli: "Danes gremo grabit." Vse listje, suho travo in drugo hosto smo nanosili na razne kupčke. To se je skrbno pripravilo za čas, ko ledeni možje pokažejo svoje rogove, pa tudi Zofka ni bila čisto nedolžna. Kmet je obljubil posebno nagrado tistemu, ki se bo žrtvoval ponoči in podnevi ter kuril proti zmrzali. Zgodilo se je, da je nekaj dni deževalo, snežilo, se zjasnilo, ponoči pa je svetila polna luna. Ni bilo prijetno, vendar smo kurili. Spominjam se, da je bilo od leta 1968 pa vse tja do leta 1974 tako spremenljivo, sedemkrat na dan dež, sedemkrat sonce. Ker se je včasih cel teden kurilo, je sadje ostalo nepoškodovano. Ravno nasprotno. Tista leta je zraslo od 2 do 10 ton raznega sadja ter poljskih pridelkov, ki smo jih nato pobirali vse do božiča, še izpod snega.
Brez dela ni jela, brez muke ni moke.
Po trudu počitek, po jelu užitek.
Kristina Lenc, Rošpoh
