Enote sovjetske Rdeče armade so 27. januarja 1945 osvobodile koncentracijsko, delovno in uničevalno taborišče Auschwitz (Oświęcim) v današnji Poljski in naletele na okoli 7200 (nekateri omenjajo zgolj 5000) živih okostnjakov. Po doslej znanih, vendar še vedno nepopolnih podatkih je bilo v Auschwitz deportiranih tudi 2346 Slovenk in Slovencev. Ubitih jih je bilo 1351.
V novodobnem zanikanju holokavsta (vse bolj se tudi na Slovenskem že uporablja termin šoa) slišimo tudi veliko skrajno neokusnih in žaljivih pripomb zanikovalcev tega zla, da so bojda nesrečni Judje šli v smrt kot "jagenjčki na klanje". O tem je v daljšem članku z naslovom Deset zmot o holokavstu obširno pisal rabin Elchonon Bunim Wasserman (Lamed, letnik 17, št. 9, 2024) in opozoril, da ta "neokusno izkrivljena podoba o domnevni pasivnosti in strahopetnosti evropskih Judov v času holokavsta združuje različne negativne stereotipe. Holokavst je predstavljal edinstveno situacijo za evropske Jude; nekaj, na kar jih niti ena predhodna izkušnja ni mogla pripraviti". Predhodni režimi se niso usmerjali na iztrebljenje vsakega Juda in niso imeli virov, da bi izpeljali ta cilj tako sistematično, kot so ga nacisti.
Do sredine leta 1942 večina Judov niti ni vedela, da je načrtovana "končna rešitev". Ali niso imeli konkretnih informacij o taboriščih smrti in masovnih pokolih ali pa enostavno niso mogli verjeti, da se takšna zverstva lahko zgodijo v XX. stoletju; zavračali so jih kot govorice in propagando. Brez zaveznikov ali mreže podpore, soočeni z lakoto in boleznimi, odgovorni za starše, brate, sestre, žene in otroke, so mnogi verjeli v tisto, kar so jim rekli: da so samo "premeščeni", da bi delali; a jim je surova realnost postala jasna šele, ko je bilo prepozno. In poleg vsega tega so se mnogi Judje upirali na različne načine. V getih so, kljub nacističnim prepovedim, spoštovali in prenašali svojo religijo, sodelovali v političnih organizacijah in vzdrževali skrivne tiskarne, ki so bile središča, okrog katerih so se ustanavljale mnoge oborožene skupine odpornikov. Vzdrževali so nedotaknjeno strukturo skupnosti tako, da so organizirali narodne kuhinje, skrivne šole in kulturne dogodke. Pisali so dnevnike in časopise, izdelovali fotografije, slikali slike in hranili tajne arhive, da bi lahko pričali svetu in bodočim generacijam. V taboriščih so uporno "izbrali življenje", se borili, da preživijo oni sami in njihovi ljubljeni, in nikdar niso zapustili svoje vere, upanja, vrednot in idealov. Nekateri so se odločili za fizični odpor: skakali so z vlakov, iskali skrivališča na podstrešjih, v kleteh in omarah pri nejudovskem prebivalstvu ali pa so napadali svoje zasužnjevalce, je v svojem razmišljanju o zmotah okoli holokavsta še zapisal rabin Wasserman konec minulega leta. Pripomnil je, da so nesrečni Judi v getih organizirali vstaje, v koncentracijskih taboriščih in celo tudi v petih taboriščih smrti; prav tako so v gozdovih ustanavljali judovske partizanske enote. Čeprav je bil ta odpor minimalen v primerjavi z nacističnim kolesjem, pa ostaja dejstvo, da je odpor sploh obstajal, izjemno pomembno. Zgodovinarka Lucy Dawidowicz pa je z upoštevanjem neomejenih težav in ekstremnih nevarnosti, ki so spremljale oboroženi odpor nacistom, sklepala: "Ni osupljivo dejstvo, da je bilo malo odpora, temveč, da ga je bilo na koncu tako veliko."
Naj ob koncu izpostavim še dvoje zanimivosti. Na nürnberškem procesu so vsi obtoženi nacistični veljaki zanikali krivdo, večina "majhnih ljudi" (množica nacističnih paznikov iz vrst SS) pa se je delala nevedne. Nemški zgodovinar Wolfgang Benz je v svoji knjigi leta 2000 po poglobljenem raziskovanju holokavsta zapisal, da so "Nemci za obstoj plinskih celic in taborišč smrti vedeli, ne da bi za to hoteli vedeti". Vedeli so tudi zavezniki, vedel je tudi Vatikan. Vsi so vedeli, a nihče ni ukrepal. Dokler tretji rajh maja 1945 ni propadel. Druga zanimivost pa se nanaša na mletje kosti pobitih (in umrlih) Judov. Nacisti so to nečastno dejanje izvajali samo v taboriščih smrti v okviru operacije Reinhard (v taboriščih Belzec, Sobibor in Treblinka) na Poljskem in na nekdanjih sovjetskih ozemljih (Latvija, Estonija, Ukrajina, Belorusija in Litva), kjer so SS (Schutzstaffel) in policijski odredi, znani tudi kot Einsatzgruppen (operativne skupine), izvajali mobilne operacije, streljali tisoče Judov in jih pokopavali v masovne grobnice. Na začetku leta 1942, ko so Nemci začeli dvomiti o svoji zmagi na vzhodni fronti, so na ta ozemlja poslali posebne skupine za izkopavanje grobov z nalogo, da odprejo masovne grobnice, zažgejo trupla in zmeljejo kosti, da bi uničili fizične dokaze. Posebne naprave so mlele kosti v prah in v zelo majhne delce, ki so jih nato ponovno pokopavali skupaj s pepelom zažganih trupel.
Dr. Marjan Toš, Lenart v Slovenskih goricah
