
Nikoli več je bilo geslo, ko se je končala druga svetovna vojna in so zavezniki odkrili grozljive razsežnosti zločinov nacistov in fašistov. Nikoli več holokavsta, genocida, industrijskega pobijanja ljudi, etničnega čiščenja, sistematičnega uničevanja življenj in dobrin.
Včeraj je minilo 80 let od osvoboditve verjetno najstrašnejšega kraja trpljenja ljudi, nacističnega koncentracijskega taborišča Auschwitz-Birkenau na jugu Poljske pri kraju Oswiecim. Sovjetski vojaki niso mogli verjeti svojim očem, ko so za bodečo električno žico med bednimi barakami pod stražnimi stolpi in dimniki krematorijev ugledali žive okostnjake. V tem taborišču so nacisti v petih letih ubili med 1,1 in 1,5 milijona ljudi, največ, okoli milijon, Judov. Včerajšnje komemoracije ob osemdesetletnici osvoboditve se je mogla udeležiti le še peščica, nekaj deset preživelih. Žive priče umirajo in kmalu ne bo več nikogar, ki bi iz prve roke lahko pričal o najhujšemu zlu, ki ga je človek zmožen zadati sočloveku.
Vendar problem naslednjih rodov in njihovega spomina na neopisljivo ni toliko v tem, da kmalu ne bo več živih pričevalcev. Problem naslednjih generacij bo in že je ne le, da ne znajo preprečiti, da se genocid in drugi težki vojni zločini in zločini proti človeštvu ne bi nikoli več ponovili, temveč tudi to, da jih pravzaprav ne znajo niti več prepoznati. Zavoljo tega se dogajajo neverjetni absurdi. Na obletnico osvoboditve Auschwitza že drugo leto zapored ni bilo ruske delegacije, čeprav je Rusija naslednica zavezniške sovjetske osvobodilne Rdeče armade. To pa zato, ker je spričo agresije na Ukrajino ruski predsednik Vladimir Putin obtožen pred Mednarodnim kazenskim sodiščem ICC in bi ga smele poljske oblasti, če bi prišel na komemoracijo, prijeti.
Človeštvu po Auschwitzu ni uspelo preprečiti genocidov
Zdelo bi se ve lepo in prav, po črki mednarodnega prava, če ne bi letos poljski premier izrecno dovolil izraelskemu premieru Benjamninu Natanjahuju, da sme priti na komemoracijo, saj ga poljske oblasti ne bodo prijele. Natanjahu je namreč v svojem brutalnem maščevalnem pohodu v 15 mesecih na Gazo prav tako zagrešil vojne zločini in je tudi on ovaden pred ICC. Vseeno ni prišel, toda dvojna merila pri uporabi oziroma upoštevanju mednarodnega prava so v tem primeru butnila na plano z vso svojo sramotno silovitostjo. Človeštvu po Auschwitzu kljub drugačnemu zaklinjanju ni uspelo preprečiti genocide drugod, nenazadnje s Srebrenico niti ne v Evropi. To, da Evropska unija ne more prekiniti niti izvoza orožja v Izrael, kjer je to uporabljeno, za etnično čiščenje Palestincev v Gazi pa tudi na Zahodnem bregu, kaj šele, da bi z njim prekinila asociacijski sporazum in uvedla sankcije, je že ena nedojemljiva zgodba o tem, kar so vedeli že stari Latini: Quod licet Iovi, non licet bovi.
Na ta način Auscwitz s holokavstom in genocidom vred postaja vse manj izjemna in nepredstavljiva groza, ampak le še en krut dogodek v solzni zgodovini človeštva. Kot takšen je tudi vse bolj podvržen ne le zdrsu v tragično običajnost, češ, se pač zgodi, čeprav se ne bi smelo nikoli več, marveč je tudi lahko vse bolj tarča zgodovinske relativizacije.