Mandat 15. vlade Republike Slovenije pod vodenjem Roberta Goloba se izteka. Od 22. marca bo opravljala le še tekoče posle, vse do oblikovanja nove parlamentarne večine ali koalicije in imenovanja nove izvršilne oblasti, kar bo terjalo še kak dober teden, če ne več. In kako kaže?Za one, ki nam je bližja in ljuba odprta, socialno čuteča, solidarna, vključujoča, do človekovih pravic in državljanskih svoboščin pozorna ter napredna družba, predana miru in sodelovanju med narodi, ne najbolje. Toda volilna kampanja bo svoje še povedala in presenečenja niso izključena.
Podporniki odhajajoče vlade hvalimo njene dosežke, ki jih, roko na srce, ni malo: socialne rešitve v skrbi zlasti za starejše, promptna in učinkovita pomoč ljudem po povodnji, prizadevanja za višji standard ljudi, za več kulture in manj družbenih tenzij, vlaganja v šolstvo, v javno zdravstvo, v prometno in drugo infrastrukturo itd. Nasprotniki seveda pljuvajo po njej, jo obtožujejo nesposobnosti in neučinkovitosti, ker pač še vedno ne živimo kot v Švici, ter se razglašajo za rešitelje države, naroda in skupne prihodnosti.
Nekaj več složnosti med poloma najdemo pri zunanji politiki, a so tudi razlike, in to radikalne. Do vojne v Ukrajini, ki je 24. februarja zakorakala v svoje peto leto, je Golobova vlada podedovala in posvojila držo prejšnje, Janševe: neizprosno odzivanje do ruskega agresorja, s sankcijami, trganje dolgoletnih, tudi prijateljskih vezi, pospešeno oboroževanje ukrajinskega odpora, po liniji, ki sta jo oblikovali vodstvi Nata in Evropske unije. Janša je bil celo med prvimi evropskimi voditelji, ki so šli v Kijev napovedat pomoč Zelenskemu, in Slovenija med prvimi državami, ki so Ukrajini dobavile orožje (tanke).
Junija, po petih mesecih spopadov, ko nič ni kazalo, da bi jih ukrepi Bruslja upočasnili, kaj šele ustavili, je skupina 18 podpisnic in podpisnikov, med njimi tudi bivša predsednika Republike, Milan Kučan in Danilo Türk, pravkar rojeni novi vladi v nekem pozivu k diskontinuiteti s prejšnjo zunanjo politiko svetovala spremembo pristopa do vojne. Predlagali smo zamenjavo palice s korenčkom oziroma oživitev pretrganega dialoga z Rusijo, da bi vsaj razumeli razloge njenega početja ter čim prej pristopili k pogajanjem, po neuspelem poskusu kak mesec prej v Carigradu. A v imenu evropske enotnosti je bil poziv preslišan.
Tako da še danes, ko si je Rusija prisvojila že skoraj četrtino Ukrajine in njene sile še dalje osvajajo ukrajinsko ozemlje, ni slišati ene resne z naše strani v prid drugačnim prijemom. No, majčken napredek je spoznanje Goloba, potem ko je vajeti reševanja konflikta prevzel ameriški predsednik Trump – o njegovi čudaškosti in nepredvidljivosti škoda besed – da bi dialog z Moskvo vendarle koristil. Zanimivo, da je tudi Janša spremenil retoriko do tega konflikta, ki ni več le posledica ruske agresije, ampak po novem kar "proxy (posredna) vojna med ZDA in Kitajsko". Sicer v Bruslju nobene njune akcije, da bi gospoda nagovorila k omenjenemu dialogu še vrhova Nata in EU. V pripravi je že 20. sveženj sankcij in mu bomo tudi tokrat rekli da. Tako da pri tem velikih prepirov med tekmeci v volilni kampanji ne pričakujem.
Tudi ne o več denarja za oboroževanje oziroma militarizacijo Evrope, češ samo tako si bo celina zagotovila večjo varnost, ter o odnosu do nove ameriške administracije in do njenih zavržnih početji okoli po svetu. Vsa so zunaj ali na robu mednarodnega prava, od nasilnega prevzema Venezuele z ugrabitvijo predsednika do energetskega davljenja Kube, od carinskih groženj vsem, ki bi slednji z dobavo nafte pomagali preživeti, do vojaških Iranu zavoljo jedrskega programa, ki ga razvija, kot pravi, izključno za civilno rabo, tako kot mnoge druge suverene države.
Edina fronta, kjer se kaže radikalna razlika, je palestinsko-izraelski spor. Odhajajoča vlada je Palestino priznala, 67.000 Palestincev, ki so jih v Gazi pobili Izraelci, prepoznala kot genocid in ga tako tudi formalno naslovila, sprožila med redkimi v EU nekaj sankcij zoper Netanjahujevo vlado in nasilne židovske kolone na Vzhodnem bregu ter odklonila povabilo k Trumpovemu Odboru za mir, ker je grožnja Organizaciji združenih narodov in le velik gradbeno-nepremičninski posel za Trumpa in prijatelje. Janša pa, kot vemo, genocida ne priznava, vidi le množične smrti, ki jih pripisuje Hamasu, ter prijatelja Netanjahuja odvezuje vsakršne odgovornosti. Kaj bo storil s priznanjem Palestine in sodelovanjem pri "odboru za mir", še ni rekel ničesar, sankcije bo seveda preklical.
Za konec gre opozoriti na še eno gromozansko odstopanje od dosedanje politike Slovenije, glede na izjave mnogih vidnih članov SDS, Grims in primis: tako kot Trumpova administracija negirajo človeško odgovornost pri podnebnih spremembah, češ da gre za nateg v škodo industrijskemu napredku. Ne bodimo presenečeni, če bo, ob morebitni novi Janševi vladi, Slovenija odstopila celo od Pariškega podnebnega dogovora in evropske Zelene agende. Kaj to pomeni, naj vsak presodi sam.
Aurelio Juri, Koper
Pojasnilo uredništva
V rubriki Pisma bralcev lahko v času pred parlamentarnimi volitvami poleg drugih tem objavljamo tudi vaše prispevke h konstruktivni debati o prihodnosti Slovenije v Evropi in svetu, ne bo pa prostora za predvolilno propagando, agitacijo in neposredno nagovarjanje volilcev.
