Spoštovani Večer – res ste pravi časopis. Vaša novinarka Franja Žišt je ponovno zadela žebljico v glavico! V uvodnem članku v žarišču je povedala oziroma napisala o krizi v šolstvu vse ali skoraj vse, kar je potrebno. Citiram: "Kako lepo je biti učitelj! Redno poslušamo, kako dolge počitnice imajo, dobre plače." Najbrž je nekaj resnice v teh uvodnih mislih, a potrebno je počasi brati in posebej obvladati delikatno temo.
V življenju sem res imel srečo. Živel sem ob materi vzgojiteljici, spremljal šolanje sestre za poklic učiteljice in se pred 62 leti poročil s Ptujčanko - vzgojiteljico. Tudi moja hči dela v prosveti. Zato sem s posebno pozornostjo prebral članek, omenjen v uvodu. Franja Žišt ugotavlja, da vzgojiteljice in njihove pomočnice, učitelji in učiteljice izbirajo poklic, ki nikoli ni dobro plačan, raje bi zapisal dovolj plačan (to je mnenje navadnega smrtnika), in zapiše: "Kako lepo je biti učitelj ali vzgojitelj, kakšne plače da imajo in koliko počitnic ..." In še: "Glede na to, kako redko je šolstvo oziroma vzgoja v ospredju pogovorov v vladi, bi nas moralo resno skrbeti."
In potem ponovno zadene žebljico v glavico. Minister gospod Felda je prvošolcem zaželel, "da jih spremljata radost do znanja in samozavest ob premagovanju izzivov". Poskusil bom v kratkih stavkih analizirati to za mene veliko misel in resnico.
Ali obstajata veselje in zadovoljstvo, če nekaj znaš in si samozavesten? Človek se rodi kot absolutni nevednež. Kot jokav in zahteven individuum. Ne pozna nikogar in njega komaj spoznavajo. Da živi, da je na to ponosen, da obstaja, mora znati, vedeti. Čim več! Kako pisati in brati, kako računati, razgibavati roke in noge, kako držati žlico v roki, pozdraviti soseda, mu povedati, da ga spoštuješ in da ga imaš rad. Vedeti, da ni edini na svetu, da z njim in ob njem hodijo tudi drugi ljudje.
To nam najprej dajo starši. Potem se zgodi vrtec, malo pozneje se zgodi šola. Osnovna, srednja, fakulteta. Zgodi se življenje. Moje, tvoje, njegovo in njeno. Vse to in vsakega posameznika moraš spoštovati in ga imeti rad. Zato, ker živiš z njim in ob njem. Živiš v skupnosti, ne sam.
Nisem preveč pameten, če ugotavljam, da ti starši in dom dajo vse. Vse ali nič. Odvisno od dveh staršev in šole. Na žalost se v hotenja in želje staršev in šole mešajo politiki. Eni s trezno glavo in toplim srcem, drugi pa z "brihtno" glavo, brez duše in brez srca.
Franja Žišt je zapisala: "Zato šolski politiki želimo enako, kot je minister Felda zaželel prvošolčkom: da bi jih spremljala radost do znanja in samozavest ob premagovanju izzivov. Vlada bo morala soj luči upreti v za državo ena najbolj vitalnih resorjev ..."
Vojo Veličković, Ptuj