Se, spoštovani bralke in bralci, sprašujete kdaj, kako to, da tudi naše vlade, mislim na oblasti sveta, ki mu pripadamo, to je Zahod (zveza Nato, Evropska unija, Svet Evrope, Evropska politična skupnost …), ki se razglaša za najbolj civiliziranega in spoštujočega vladavino prava, obnašajo do posameznih izzivov časa, ki ga živimo, podobnih karakteristik, enkrat tako, drugič drugače, odvisno od vlog njihovih protagonistov oziroma od tega, ali so nam zavezniki ali ne?! Ob tem ne pozabimo, da velja za vse in za vsakogar dogovorjen in predpisan mednarodni red. Govorimo o določilih mednarodnega prava, prava morja, humanitarnega prava, Ustanovne listine Organizacije združenih narodov in mednarodnih sporazumov, ki so predmet prepogostih kršitev s pomembno razliko, da ko jih kršijo zunaj našega ožjega mundusa, jim to očitamo, jih obsojamo in sankcioniramo, ko jih mi, pa se govori, kot da smo v to skorajda primorani, da bi obranili neke druge pridobitve sodobne civilizacije - človekove pravice in svobodo oziroma demokracijo. Tudi takrat, ko je iz vesolja vidno, da gre za preprosto nadvlado, za uveljavitev naših geopolitičnih, geostrateških, ekonomskih in drugih neokolonialnih interesov na račun koga drugega.
Najbolj kričeč tovrstni primer je naš domači, evropski in širši zahodni odziv na vojno v Ukrajini po ruski agresiji februarja 2022, na genocid v Palestini od oktobra 2023 dalje in na vojno z Iranom, ki so jo konec februarja letos sprožili Izrael in ZDA. V prvem primeru (po štirih letih in pol napadov in spopadov, cca 14 tisoč ubitih civilistih, od teh je dva tisoč otrok) sta Nato in EU zasula Rusijo s stotinami sankcij, jo skušala mednarodno osamiti ter z nenehnim oboroževanjem Ukrajincev z vse bolj sodobnimi sistemi stavila – danes vidimo, da zmotno - na ruski poraz. V drugem (63 tisoč pokončanih življenj v povsem sesuti Gazi, od teh 22 tisoč otrok, cca dva tisoč v Libanonu in nekaj tisoč tudi v Iranu, z vodilnimi možmi vred, kar je, zavoljo obrambnih odzivov Irana in zaprtja Hormuške ožine, botrovalo pričetku največje energetske krize Evrope v tem stoletju, posledično finančne in gospodarske tudi v globalnih razmerjih) pa smo razen izjem, glej Španijo, ali umolknili ali se odkrito postavili na stran agresorjev, ne žrtev. Povsem nasprotno od prvega primera. Večina v Evropski uniji je zavrnila celo poziv Španije, Irske in Slovenije, da bi vsaj začasno zamrznili pridružitveni sporazum z Izraelom zaradi kratenja človekovih pravic. Oba primera sodita na vrh neizpodbitnih kršitev mednarodnega prava in Ustanovne listine OZN!
O tem pisarim že ves čas, torej nič novega, bi rekli, toda tokrat zato, da bi izrecno pozval medijske delavce osrednjih medijev, urednike, novinarje, kolumniste, poročevalce, zlasti ob svetovnem dnevu svobode medijev, da bi v svojih oddajah in poročanjih kritično naslovili to diskrepanco, to asimetrijo, to nenačelnost, nedoslednost in krivičnost zahodnih oblasti, z domačo vred.
Če zrem samo na RTV oziroma na TV Slovenija, nekaj malega v tem smislu zaznavam pri posamičnih avtorjih oddaj in prispevkov, a še nikogar nisem slišal, da bi predsednico Evropske komisije, Leynovo, njeno kolegico za zunanjo in varnostno politiko Kallasovo ali predsednika Evropskega sveta Costo, da ne govorim o generalnem sekretarju Nata Rutteju, vprašal, s kakšnim obrazom vztrajajo pri kaznovanju Rusije in Rusov, ko si Izraela in ZDA ne upajo niti pozvati h končanju vojn, ki so jih sprožili proti Palestincem, Libanoncem in Irancem, in ki tako kot Rusija proti Ukrajincem kršijo mednarodno pravo ter Listino Združenih narodov?! Kaj takega bi pričakoval tako v Dnevniku in Odmevih kot v Globusu in Mednarodnih obzorjih, ki sta najbolj poklicani in kvalificirani oddaji o mednarodnih tematikah. Pisal sem urednikoma, Bakiču in Condeju, pa dopisniku iz Bruslja Juriču, a brez odziva.
Pa sem se spomnil na Juliana Assangea, da "skoraj vsaka vojna, ki se je začela zadnjih petdeset let, je bila rezultat medijskih laži" – sam bom manj krut in bom laž zamenjal s površnostjo in enostranskostjo – oziroma da "če bi mediji raziskovali dovolj poglobljeno, če ne bi ponatiskovali državne propagande, bi jih lahko ustavili".
Vsi govorijo o tem, kako se soočiti z globalno krizo, ki nastaja, ekonomisti, direktorji, obramboslovci, analitiki, nikogar pa ni, ki bi kazalec usmeril v njena sprožitelja, Netanjahuja in Trumpa. Edini, ki se poleg španskega premiera upa reči bobu bob, ker se Trumpa ne boji, kot sam pove, je papež Leon XIV., meritorni sukcesor velikega Frančiška.
Zakaj ta strah, zakaj ta zadržanost, zakaj ta samocenzura, kolegi in kolegice novinarji?
Aurelio Juri, Koper
Dobrodošli!
Pisma bralcev, vaše argumentirane refleksije na dom in svet, objavljamo vsak dan od ponedeljka do četrtka. Vabljeni z največ 4800 znaki na [email protected].
Stališča bralcev ne odražajo nujno stališč uredništva.
