DR
Če jo bo čas še ohranil pri moči ter bistrega in mladega duha ter če bo še dihala oddaja Politično, ker se z zamenjavo oblasti lahko vse zgodi, bo morda Tanja Gobec čez čas kot sklepno misel citirala kakega domačega modreca. Kot recimo onega, ki je nedavno dejal, da "besede so enkrat tako, drugič so drugače" oziroma da "je to kruta realnost politike".
Naj takoj povem, da temu modrijanu še iz časov, ko si je prizadeval postati prvi v državi, nisem verjel in še manj zaupal, ko se je po letih in letih političnega bojevanja ob boku novega starega premiera razglašal za povsem polnoletnega, osamosvojenega in povsem suverenega kandidata. In celo nasmejal sem se, češ koga pa naj znova skuša pretentati, ko si je ustanovil stranko, ki naj bi bila osvežitev zakrnelega domačega političnega prostora, odpiralna in povezovalna med njegovimi kronično sprtimi protagonisti. Jabolko pač ne pade daleč od drevesa.
Te dni spremljamo rojevanje nove vlade. Iz česa nastaja? Iz gmote zarečenega kruha, prelomljenih obljub, besed enkrat tako, drugič drugače, ki razgaljajo, res, vso krutost realne politike. Toda to ni fenomen, na katerega vplivajo ali ga determinirajo morda podnebje, naraščajoča spomladanska vročina, suša, dražitev energentov, umetna inteligenca. Besede enkrat tako in drugič drugače izrekamo mi, ljudje, zavestno, da drugim sporočamo, kaj mislimo, kako se imamo, kaj smo in bomo počeli, da tudi kdaj kaj obljubimo, ko čutimo, da lahko, da se obljubljenega bomo držali, da smo tega zmožni. Seveda, nikoli ne reci nikoli in naj prvi vrže kamen tisti, ki je brez greha. A pretendenti za oblast in njeno slast morajo gojiti do tistih, ki jim jo bodo zaupali, pošten, odkrit, preverljiv odnos, jim sporočati besede, ki držijo.
Sam sem presedel v profesionalni politiki 20 let in sem moral, bodisi kot župan bodisi kot poslanec, volivkam in volivcem, na katerih zaupanje sem računal, mnogokaj obljubljati, jim jamčiti, da bom storil za njihovo dobro. A imel sem nos, da s tem nisem šel predaleč. Ko so bila pričakovanja prevelika, je bila moja edina obljuba, da bom storil vse, kar je bilo takrat v mojih močeh. Kot župan sem bil na nekem zboru krajanov tudi izžvižgan ob zagovarjanju določene variante pri trasiranju zadnjega odseka obalne hitre ceste do Kopra, a ne zato, ker se ne bi bil držal obljub. Obratno. Poslovil pa sem se z edinim resnim očitkom Koprčank in Koprčanov, da sem včasih preveč trmaril. Šef nove koalicije se bo tudi spomnil moje bogokletne izjave na slovesnosti 26. oktobra 1991 ob odhodu zadnjega vojaka JLA, ko sem pred 1500 teritorialci z vseh koncev Slovenije, jedrom zorenja domače vojske, nakazal prvi korak k demilitarizaciji novorojene države. Leto prej smo bili pač sprejeli na občinski skupščini resolucijo o demilitariziranem statusu Kopra in osebno sem bil podpisal Deklaracijo za mir, ki je sanjala o demilitarizirani Sloveniji.
Kar me najbolj žalosti in nad čimer se zgražam, je to, da vidim v druščini, ki nam bo za nekaj časa zagotovo vladala in grenila življenje, najmanj dva zdravnika, torej že po naravi poklica in poslanstva humanista, ter stranko, ki se razglaša za krščansko in naj bi sledila papeževim (Božjim) besedam. Očitno se jih to, kar je zagrešil in še počne Izrael v Gazi, ki je danes podobna Hirošimi po 6. avgustu 1945, v Libanonu in proti Iranu, s podporo ZDA, ne dotika. Mirno spremljajo in sprejmejo prijateljevanje šefa nove koalicije, mimogrede ima še on zdravnico doma, z naročnikom iztrebljanja 70 tisoč in več Palestincev, od teh 22 tisoč otrok, 15 tisoč žensk, poleg še 1800 pobitih med humanitarci, zdravstvenimi delavci in novinarji, ki ga Mednarodno kazensko sodišče v Haagu preganja zaradi vojnih zločinov. Ene niso rekli, ko je Netanjahu čestital Janši za mandatarstvo in sta se v telefonskem pogovoru zavzela za novo prijateljevanje tudi med državama. Pisal sem Tini Bregant, Tadeju Ostrcu in Janezu Ciglerju Kralju ter jim povedano položil na dušo. O tem se molk nadaljuje, a slišali jih bomo še peti, kot Elda Viler pred 45 leti: "Besede, besede, besede …"
Aurelio Juri, Koper
