Nekoč smo 9. maj proslavljali kot dan zmage, zmage ljudstev, miru in svobode nad okupatorjem, fašizmom in nacizmom. Danes zapirajo nebo nad Latvijo, Litvo in Poljsko, da slučajno ne pridejo v Rusijo, v Moskvo tisti, ki bi radi proslavljali zmago nad nacizmom in fašizmom, nad 6. aprilom 1941 v Beogradu, nad vsemi tistimi, ki so nedolžne ljudi, stare in mlade, komaj rojene otroke, vse tiste, ki niso bili "plemenitega" nemškega rodu, odpeljali v lagerje, kjer so umirali od lakote, bolezni in kjer so jih pretepali pripadniki "višje" rase.
Danes ti isti fašisti in nacisti "urejajo" svet po svojih merilih, bolj prefinjeno, brez lagerjev, morišč, bombardiranja mest, vasi. Danes oni urejajo svet. Ne napadajo direktno, ne rušijo gradov, mest, ponosno se borijo za svetovni mir zoper Rusijo, ki je krvavela v dveh svetovnih vojnah za pravico, mir in nepriklanjanje nemškemu rajhu.
Vedno sem si želel, da bi doživel sto let ob otrocih, vnukih, pravnukinjah in - zakaj ne - ob prapravnukih. To želim tudi danes, a to bo žal težko. Kot enoleten otrok sem preživel drugo svetovno vojno, bombardiranje Beograda 6. aprila 1941, skupaj z že pokojno sestro in pokojno materjo. Vzgojen sem bil, da imam rad vse ljudi sveta, neodvisno od veroizpovedi, barve kože, bogastva ali revščine. Mati me je naučila, da imam rad Človeka. Namenoma sem to napisal z veliko začetnico, zato ker pišem o Človeku, ki naj bi se razlikoval od živali, od borbe za preživetje, pomanjkanja razuma za dostojno življenje.
Nekoč so ga ocenjevali po tem, koliko je hiter in močan, da lahko ubije zajca, srno, medveda in da potem to razdeli s sočlovekom iz plemena. Človekom, ki ni bil dovolj iznajdljiv, hiter in močan, da bi sam lovil. Danes ga cenijo po tem, koliko kapitala ima. Neodvisno od tega, kdo je ta kapital ustvarjal. V potu in krvi, ob samoodpovedovanju, v korist visokega kapitala!
Vojo Veličković, Ptuj
