Boris Jaušovec
V Centru judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor so dan pred slovenskim kulturnim praznikom in ob nedavni 80. obletnici osvoboditve nacističnega taborišča smrti Auschwitz-Birkenau ter ob letošnji enaki obletnici konca druge svetovne vojne odprli razstavo Slovenske taboriščnice v nacističnih koncentracijskih taboriščih.
Razstavo, ki pripoveduje zgodbe šestih internirank iz Slovenije - Elizabete Šarh, Štefke Štibler, Marije Selan Tence, Ivanke Gril, Lize Berger in Marjane Baumgartner Briški - sta pripravila avtorja Boris Hajdinjak iz sinagoge in dr. Monika Kokalj Kočevar iz Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije v Ljubljani. Bila je sicer premierno predstavljena v tem muzeju že lani. Ampak, kot je na otvoritvi dejal Hajdinjak: "V Mariboru je obogatena še z drobnimi predmeti slovenskih taboriščnic iz nacističnih taborišč in osebnim listom, ki jo je spremljal od Auschwitza prek Ravensbrücka do Buchenwalda, še sedme taboriščnice iz Slovenije Edvike Jurkovič." Razstavo spremlja tudi video film o taboriščih v Ravensbrücku in Auschwitzu.
Pred nabito polno dvorano, v katero se je zgrnilo tudi precej dijakov mariborske Prve gimnazije, je razstavo slavnostno otvoril slovenski evropski poslanec Matjaž Nemec: "Ko je 27. januarja 1945 Rdeča armada osvobodila taborišče Auschwitz-Birkenau, je vsega hudega vajene vojake do kosti pretresla grozljiva podoba 7000 sestradanih, bolnih in življenja komajda oklepajočih se duš. Prizori uničenja in totalnega razčlovečenja nam vse od tistega časa odstirajo zastore pekla, v katerega je težko pogledati. A kar moramo narediti danes, je, da spomin na ta zlom človečnosti ohranimo z jasnim sporočilom: nikoli več. A žal tako ne mislijo vsi. Prizori opustošenja in množic, od vojnih tragedij izmučenih ljudi, so tistim izpred 80 let grozljivo podobni. Oblastnost in sla po moči nekaterih voditeljev, med temi največje demokracije na svetu, rušita meje sprejemljivega. Predsednik ZDA govori o priključevanju suverenih držav, želi na ruševinah Gaze vzpostaviti tako imenovano riviero Bližnjega vzhoda, ob tem pa dvema milijonoma prebivalcem Gaze napoveduje prisilno izselitev. V srčiki Evropske unije pri belem dnevu slavita neofašizem in neonacizem. Prepričan pa sem, da tudi ta razstava o slovenskih taboriščnicah zapira prostor takšnim politikam zoper človečnost."
Še večjo pozornost je poželo pričevanje hčerke v Auschwitzu umorjene Elizabete Šarh Jelke Šporin Šarh, ki je bila sama kot dekletce s sedmimi sorojenci in materjo avgusta 1942 odpeljana v nacistično taborišče. Trije starejši bratje so iz taborišča pri Gradcu pobegnili in se na Pohorju pridružili očetu partizanu Alfonzu Šarhu. Vsi so padli 8. januarja 1943 v herojski poslednji borbi, do katere je prišlo zavoljo izdaje legendarnega Pohorskega bataljona. Jelkini spomini pri njenih petih letih na mamo so še zdaj živi. Toda ko so jih nacisti aretirali, so mater ločili od otrok in jo poslali v Auschwitz: "Kakšen jok je bil to, ko so matere v kleti neke celjske osnovne šole sredi noči ločevali od nas, otrok!" V taborišču ji je brat sporočil, da je mama v Auschwitzu umrla novembra 1942. "Slišala sem ga, kako prihaja po stopnicah in joče. In jaz, majhna deklica, sem tudi začela jokati, čeprav še sploh nisem vedela, za kaj gre." Pet Šarhovih otrok je bilo nato razmetanih po petih različnih taboriščih v rajhu, dokler se ob ameriški osvoboditvi niso spet združili. Njihova pot domov, v Ruše, tudi v odprtem železniškem vagonu, je trajala vse do sredine septembra leta 1945. "Pred tem smo prispeli v Celje in komaj tam izvedeli še za smrt očeta in treh bratov," je z grenkobo, ki je močno ganila navzoče, povedala Jelka Šporin Šarh.
Razstavo, katere otvoritev je glasbeno popestril nastop dijakov Konservatorija za glasbo in balet Maribor s Klaro na flavti in Vidom na kitari, si boste lahko brezplačno ogledali do 4. septembra od 10. do 18. ure ob delovnikih. ????????????????Vendar pa lahko jutri, na dan odprtih vrat, izkoristite tudi strokovno vodenje po njej: prvič opoldne in drugič ob 16. uri. ???????????
