Franja Žišt
"Poleg tega, da je vseskozi zelo podrobno in natančno poročala o premikih v javnem sektorju, ko so bila v ospredju pogajanja o plačah, zaradi česar so njene ekskluzivne informacije pogosto povzemali tudi ostali slovenski mediji, je nase v zadnjem letu opozorila zlasti z reportažami, ki so zelo odmevale v javnosti," piše v obrazložitvi nagrade čuvaj/watchdog Društva novinarjev Slovenije za izstopajoče novinarske dosežke, ki jo je prejela Večerova novinarka Urška Mlinarič. V letošnjem letu nam je približala dogajanje v svetu, ko je poročala s kar nekaj poti – iz Madžarske, Ukrajine, Srbije ter Bosne in Hercegovine.
In ravno odhodi na teren, med ljudi, so del novinarstva, ki ji daje največ zadovoljstva. "To je zame novinarstvo v polnokrvnem pomenu besede, saj neposredno od ljudi, ki se soočajo s težavami, ki jih pred njih postavlja življenje, slišiš, kako jih premagujejo. Pa naj si gre za begunce, za katerimi je že nekaj tisoč kilometrov dolga pot, polna preizkušenj, in pred njimi zgolj negotovost. A hkrati je pred njimi upanje, da bodo tam, kamor so se odpravili, našli boljšo prihodnost. Ali pa za ljudi, ki jih je prizadela naravna nesreča, so se znašli sredi vojne vihre, ali te, ki še tudi trideset let po njenem koncu živijo z njenimi posledicami." Vse to, kot tudi zgodbe "boja človeka z državo, ki mu zaradi birokracije ali oholosti političnih elit, ki so povsem odtujene, otežujejo življenje", so zgodbe, za katere meni, da jih je treba predstaviti bralcem, "saj lahko le tako spoznavamo, kako živijo in s kakšnimi težavam se soočajo ljudje ne le pri nas, temveč tudi v sosednjih državah".
Od vojne do boja za zemljo
Na Madžarskem, "kjer se napoveduje zanimivo leto in pol do parlamentarnih volitev, saj je tamkajšnji predsednik vlade Viktor Orban po 14 letih neprekinjenega vladanja prvič dobil resnega izzivalca, Petra Magyarja", je Urško Mlinarič zanimalo, kdo je Magyar in kaj ljudje, ki se množično zbirajo povsod, kamor pride, vidijo v njem. Naslednja pot – odhod v Ukrajino – je bila zanjo največji izziv. "Prvič sem se odpravila na teren, kjer divja vojna, kar je za novinarja poseben izziv, saj se neposredno izpostavlja nevarnosti," prizna novinarka. Spoznala je, da je vojna groza, strah, boj in bolečina. "Predvsem pa je vojna smrt. V njej so vedno največje žrtve preprosti ljudje, naj si gre za moške, ki so vpoklicani in se v najboljšem primeru vrnejo domov ranjeni, brez udov, ter ženske in otroci, ki se morajo sami prebijati skozi vojno, ki jih travmatizira. Hkrati, navkljub utrujenosti od vojne, poskušajo živeti, kolikor je to mogoče, po ustaljenih tirnicah in v upanju, da bo vojne kmalu konec in da se bodo njihovi najdražji vrnili živi iz strelskih jarkov."
V Srbijo je odšla, da bi pisala o boju prebivalstva dela države "za zemljo, na kateri so njihovi dedje prelili kri za domovino in ki jim danes daje kruh, oblast pa bi jo rada zaradi lakomnosti prepustila rudarskemu gigantu, saj zemlja v svojih nedrjih skriva litij, ki je v današnji avtomobilski industriji nujen". Dva dni po vrnitvi s terena v Srbiji je že bila v Bosni in Hercegovini – njeni "največji ljubezni, zaradi ljudi, ki tam živijo" -, kjer so poplave odnašale vse pred seboj, tako kot leto dni pred tem pri nas. "Tam, žal, tudi življenja. Tudi tu je bilo največje spoznanje, da je življenje tisto, kar je največ vredno, in da brez solidarnosti ni prihodnosti."
Resni izzivi novinarstva
Novinarstvo, ko na terenu preverjaš dejansko stanje, se ji zdi še toliko bolj pomembno v času lažnih novic in porasta nacionalizmov in populizma, "kjer politiki prikazujejo realnost skozi lastne interese, ki nikoli ne služijo ljudem". "Tudi tistim ne, ki delijo njihovo razmišljanje. Škodujejo pa vsem, ne le tistim, proti katerim sta napad ali kritika usmerjena. Tega bi se medijske hiše, ki želijo gojiti kakovostno novinarstvo, morale zavedati in vlagati v odhode novinarjev na teren, naj si gre za lokalno okolje ali druge države, kjer se odvijajo pomembni družbeni procesi, vojne, ki imajo širši vpliv," razmišlja Urška Mlinarič, ki je vse novinarsko življenje zavezana pisani besedi. Začela je s poročanjem iz državnega zbora, kasneje vedno več pisala o človekovih pravicah, zlasti Romov, LGBT-skupnosti, opravila številne izjemne intervjuje ter spremljala dogajanje na Madžarskem, v BiH, Makedoniji. V zadnjih letih tudi poročala z begunske balkanske poti in iz Madžarske, ob tem pa ves čas poglobljeno spremlja javne uslužbence in njihove plače.
V Sloveniji se novinarstvo sooča z resnimi izzivi, izpostavlja sogovornica. "Vse manj je poglobljenih vsebin, vse večji je pritisk, da se poroča izjemno hitro. Tu so še poskusi komercializacije, vdor oglaševalskih vsebin v članke, podplačanost in preobremenjenost novinarjev zaradi krčenja ekip. Vseh teh problemov novinarski ceh sam ne more rešiti. Do spoznanja, da potrebujemo kakovostno novinarstvo, morajo priti tudi lastniki medijev. Razumljivo je, da jih zanima dobiček, a ne sme to biti njihov izključni cilj. Delati bi bilo treba tudi na ozaveščanju bralcev, da je za kvalitetno novinarstvo vredno prispevati nekaj evrov na mesec," še pravi Urška Mlinarič, ki tudi sama ceni kvalitetno novinarstvo s poglobljenimi članki, intervjuji, reportažami in komentarji.
Ni lepšega kot v roke vzeti časopis
Biti novinarka je bila njena želja že od osnovnošolskih let. "Novinarstvo in nič drugega!" In še danes, po četrt stoletja novinarke poti, je, ne glede na "zahtevnost, odrekanja, ki jih terja tako kot marsikateri drug poklic, včasih tudi verbalne napade, in težave novinarstva", rada novinarka. Kljub težavam, s katerimi se sooča tisk, upa in si želi, da bi časopisi preživeli, navkljub digitalnemu svetu, ki je realnost: "Zame ni lepšega kot v roke vzeti časopis, revijo ali knjigo."
