Ne spreglejte:
Rubrika Kontra je tokrat posvečena vroči temi vpisa v srednje šole. Je tudi vaš devetošolec zbral premalo točk? Čeprav je imel soliden, morda celo odličen uspeh? Se je moral vpisati na šolo izven kraja bivanja? Ali celo izvisel? Urednik rubrike Marko Crnkovič je prispeval prvoosebno poročilo frustriranega starša s prve frontne vpisne linije in povabil k sodelovanju strokovnjake z različnih področij kot dolgoletnega ravnatelja II. gimnazije Maribor Ivana Lorenčiča (danes), socialno antropologinjo Vesno V. Godina (sledi jutri) in psihologa Kristijana Muska Lešnika (pojutrišnjem).
Letošnji vpis v srednje šole je ponovno odprl vprašanja, ki so prisotna že dolgo časa in jih žal nihče ne rešuje. Veliko število prijavljenih kandidatov kot posledica večjega zanimanja za gimnazije in številčnejše generacije — ob praktično enakem številu vpisnih mest — je predvsem v Ljubljani številne učence in njihove starše postavilo v težak položaj. Naštejmo poglavitne težave.
Število vpisnih mest
Število vpisnih mest je strateška odločitev, povezana z vizijo države. Gimnazijski program je odvisen tudi od številčnosti generacije, ki se vpisuje. Večje število učencev namreč zahteva drugačen program, kot če se vpisuje manjše število.
Za takšno odločitev je potreben temeljit strateški premislek, ki lahko bistveno poseže v gimnazijski program. Trenutni program je praktično nespremenjen že od ponovne uvedbe v začetku 90. let in je nujno potreben temeljite prenove.
Povečanje vpisa v gimnazije ob obstoječem gimnazijskem programu ni smiselno. V primeru povečanja bi se lahko zgledovali po finskem modelu, ki z izbirnim delom omogoča dijakom samostojno oblikovanje programa v skladu z njihovimi sposobnostmi in interesi.
Ukinitev ekstercev je bila staršem politično všečna, saj je odpravila domnevne obremenitve učencev, ki so morali opravljati eksterce. Današnja rešitev je slabša. Pritiskov na otroke ne zmanjšuje, omogoča pa subjektivno ocenjevanje in s tem nepravičen vpis.
Ustreznost prijavljenih
V zadnjih letih prihaja v osnovni šoli do inflacije odličnih ocen, za katerimi pa velikokrat ni ustreznega znanja in ne ustrezajo realnim sposobnostim učencev. Primerjava ocen učencev v razredu in dosežkov istih učencev pri NPZ (nacionalnem preverjanju znanja) pogosto pokaže zelo nizko korelacijo. Nekateri učenci s samimi peticami v zadnjih treh letih osnovne šole dosegajo pri NPZ povprečne in tudi podpovprečne rezultate.
Z odličnimi ocenami, ki pa niso rezultat znanja, učencem pošiljamo napačna sporočila o njihovem znanju in sposobnostih. To jim lahko v gimnaziji prinese velika razočaranja in travme.
Ker se to prenaša tudi na učence s prav dobrim in nižjim uspehom, takšni učenci komaj zmorejo šolanje — kar se lahko konča z neuspehom na maturi ali že prej. Treba je razmisliti o kriterijih, pod katerimi je še možen vpis v gimnazijski program.
Selekcija v primeru omejitve vpisa
Kriteriji za selekcijo v primeru omejitve vpisa so bili sprejeti leta 2005 v času ministrovanja dr. Zvera in upoštevajo izključno ocene zadnjih treh let osnovne šole. Pred to odločitvijo so bili kriteriji kombinacija ocen v razredu in rezultatov na eksternem preverjanju znanja — tako imenovanih ekstercih — in to v enakopravnem deležu.
Eksterno preverjanje znanja je postavilo učence v enakopravnejši položaj in jim je omogočilo, da z boljšim rezultatom na izpitu izboljšajo svoj skupni rezultat kot posledico slabše ocene v razredu v zadnjih treh razredih.
Ukinitev je bila politično všečna, saj je odpravila pritiske staršev zaradi obremenitev učencev, ki so morali opravljati eksterce.
Današnja rešitev je slabša. Pritiskov na otroke ne zmanjšuje, omogoča pa velik vpliv subjektivnosti pri ocenjevanju učencev in s tem posredno nepravičen vpis. Naraščanje števila odličnjakov posledično vpliva na znanje vseh otrok, ne samo tistih, ki se vpisujejo na šole z omejitvijo vpisa.
Z odličnimi ocenami, ki pa niso rezultat znanja, učencem pošiljamo napačna sporočila o njihovem znanju in sposobnostih. To jim lahko v gimnaziji prinese velika razočaranja in travme. Ker se to prenaša tudi na učence s prav dobrim in nižjim uspehom, takšni učenci komaj zmorejo šolanje.
Nič ni na vidiku
Taka situacija traja že šestnajst let in zahteva spremembo, ki pa je žal ni na vidiku.
To ni težava samo ob koncu osnovne šole. Podobno je tudi pri maturi. Interne ocene pri maturitetnih predmetih so v izključni pristojnosti šol. Dijaki na internem delu dosegajo čez 90-odstoten uspeh, kar v večji meri nima nobene povezave z rezultati na eksternem delu. Ker pa so rezultati na maturi del kriterijev pri omejitvi vpisa na fakultete, je takšno ravnanje šol v bistvu isto kot povečevanje števila odličnih ocen v osnovni šoli.
Vse te neprimerne rešitve so nosilcem šolske politike znane že vrsto let. Neglede na politično usmeritev. Žal do sprememb ne pride in ne pride. S tem pa številnim generacijam delamo škodo in krivico.
