(KOMENTAR) Za mlade družine

Bistveno manj turbulentno kot na državni ravni se po volitvah (vsaj v povprečju) odvijajo politike na lokalni ravni, kjer v občinah še(le) utirjajo novi štiriletni mandat z oblikovanjem struktur v občinskih svetih z manj trdno zapovedanimi ali zacementiranimi koalicijami, z imenovanji podžupanov in vseh potrebnih odborov ter tudi s spremembami v javnih zavodih. Večinoma so osrednji projekti občin ob omejitvah pri financiranju sicer začrtani, čeprav je tudi tokrat pričakovati realne odmike od obljub, hkrati pa so ti projekti (so)odvisni od uspešnosti na razpisih, vezanih tako na možnost pridobivanja državnih kot evropskih podpor. Številni kandidati za župane in župani, ki so še ostali župani, so pred volitvami izpostavljali nujnost boljšega črpanja evropskega denarja. To se zdi ponavljajoča se stalnica, hkrati pa so občine pri uspešnosti in tudi v izhodiščni razvojni naravnanosti in idejni prebojnosti različno napredovale.

Eden od stalnih izzivov, ki spremlja zlasti občine vzhodne kohezijske regije oziroma podeželje nasploh, ostaja delež mladega prebivalstva, s tem pa rojstva otrok oziroma širša demografska vprašanja, tudi odseljevanje. Kaj vse so dejavniki in pogoji, ki bi ohranjali poseljenost, kako občine odpirati, tudi prometno, da bi mladi lahko kakovostno (pre)živeli, ostali v domačih krajih in bi se ob svojih perspektivah ne odločali zgolj za vse bolj poseljena mesta, temveč bi tudi v manjših ali bolj odročnih občinah videli priložnost za svojo prihodnost.

Razmisleki razvoja v lokalni samoupravi tako stalno zadevajo tudi spodbude mladim (družinam) - ena bolj utečenih so tudi denarni prispevki občin ob rojstvu otrok(a), ki so ponekod bolj simbolna gesta dobrodošlice, drugod pa že opaznejši priliv v trenutku, ko novo vzpostavljeni družini pride prav vsak evro. Seveda prispevki ob rojstvu novorojenca ne vplivajo neposredno na rojstva. Gre bolj za enega od ukrepov, ki se lahko sestavijo v širši ustroj spodbude mladim, da svojo občino prepoznajo za mladim prijazno - številne si za raznovrstne nazive in certifikate, ki jih opredeljujejo, tudi posebej prizadevajo. Pomembno je torej predvsem, kako se tak ukrep poveže z drugimi v nizu v družine usmerjenih politik, ki jih sicer bolj kot občine kroji država. To so predvsem ukrepi, kot so dostopnejša stanovanja, opustitve ali nižanja komunalnega prispevka za mlade družine, številne druge ugodnosti za otroke, na katere lahko občine vplivajo pri začrtanju cen na področju družbenega, kulturnega, športnega življenja, ne nazadnje tudi prostorske in okoljske smernice in odločitve, do katerih so mladi tudi v lokalnem v luči globalnih sprememb bolj občutljivi.

Še vedno več staršev izpostavlja tudi predrag vrtec in tudi vse težje kombinacije zagotavljanja varstva otrok, včasih pa se že prej kot pri ceni vrtca ustavi pri prostoru v vrtcu, ko za otroka niti ne morejo dobiti mesta oziroma morajo nanj čakati. Prostorske zmogljivosti vrtcev so v domeni občinskih odločanj za projekte z več vidikov - ne le sprejema v vrtec, ampak tudi, kakšen vrtec vzpostavijo in kje. Vse to je seveda v osnovi prepleteno z delovnim mestom, službami in širšimi perspektivami posameznih okolij.