Tragedija družine Fužir s Prevalj je bila v času poplav leta 2023 ena najbolj izpostavljenih. K temu je gotovo veliko pripomogla lokacija, saj je bila njihova hiša ob glavni cesti med Prevaljami in Mežico ob Petrolu, ključne pa so bile seveda strašljive podobe hiše, ki se je v živo pogrezala v deročo Mežo. Nič kaj prijetno ni bilo tedaj gledati strtih src družine in ganljivih prizorov. Ksilofon, žogica, torba, otroška igrala, omare, televizijski ekran, vse to je ležalo v kupu ruševin ali na njem, iz zalitega domačega ribnika so k vragu odplavale postrvi, meter vstran pa nedotaknjena visoka greda s šampionsko solato. Detajli, ki v brutalnosti dajo misliti. Kaj bi bilo, če bi bilo? Kaj bi bilo, če ne bi bilo? Ko se je most zadelal, je reka, ki je nekaj višje prepolovila tudi hišo Cvete Berložnik, urejeno hišo enostavno vzela vase.
Takih družin, kot sta Fužir in Berložnik, je seveda več. Trpele so na širšem Koroškem, v Savinjski dolini in drugod, saj je ta najhujša naravna nesreča v zgodovini Slovenije zajela skoraj dve tretjini države. Po uradnih podatkih vlade je bilo poškodovanih več kot 13.000 stavb, od teh skoraj 9000 stanovanj in stanovanjskih stavb, okoli 2000 kilometrov cest, desetine mostov, vodotoki so tekli, kjer jim je pač ustrezalo. A življenje tedaj ni zastalo, nasprotno, mobilizacija ljudstva na vseh ravneh je pokazala svojo moč; reševanje, zaščita, urejanje najnujnejšega in potem seveda dolgotrajna sanacija. Ta še danes ni končana. Ponekod gre gladko, ponekod počasi.
Novinarji smo tu zato, da opozarjamo na napredek in tudi na zastoje, čeprav se nam marsikdaj očita kritizerstvo, a resnica, dokler novinarstvo še obstaja v taki obliki, ali po Habermasu vsaj "konstrukcija realnosti" praviloma pride na dan. Država je poskrbela za odškodnine. Masti se tudi kakšen tak, ki je manj ubog, kot to prikazuje. Na Koroškem gre dobro pri vodotokih, zagotovo pa zelo počasi pri obnovi ključnih državnih cest, najbolj živ primer je cesta Dravograd-Ravne, dela se, a se bo še dolgo. So pa končno dočakali spodobno cesto Črnjani. Pa je dolgo trajalo. Pa številne hribovske kmetije. Tudi mosta na Prevaljah za Leše ali v Otiškem Vrhu med Slovenj Gradcem in Dravogradom še danes ni. Tu je država padla, ker sistemskih sprememb za pohitritev postopkov, kar spremljamo tudi pri tretji razvojni osi, ni. Zatečeno stanje pri zakonodaji in javnih naročilih pač ne bi smelo biti izgovor. Dela se, veliko, in Korošci so hvaležni, a počasi, čas teče, generacije pa se starajo in odhajajo.
Naj družini zaživita mirno novo življenje. Lahko je tudi sladko ali polsladko kot naše vino
A te dni je na Koroškem tudi pošten razlog za veselje in zadovoljstvo. Primer družine Fužir je pokazal veliko pozitivnega. Pomoč države in občine, solidarnost, sodelovanje in tudi medijska izpostavljenost so dali končni uspeh, saj se je družina pred prazniki preselila v lepo novo hišo. Tudi novinarji smo samo ljudje in zato sem se odločil, da tokrat na intervju z Eriko in Miranom vzamem steklenico rumenega muškata. Praviloma daril intervjuvancem ne nosimo, a tokrat je moralo biti drugače. Naj družini, vsaka v svoji hiši, zaživita mirno novo življenje. Lahko je tudi sladko ali vsaj polsladko kot naše vino. Družba pa naj ne pozabi na vse druge "fužirje" in na akcijo tudi pri odnosu do okolja in celostno poskrbi za svoj živelj, zlasti na obrobju države, kjer je prav tako potrebna skupna odločna akcija.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
