Dobro leto pred parlamentarnimi volitvami se je na obeh političnih polih začel neizprosen boj za oblast. Koalicija bo v predvolilni kampanji branila svoje položaje, opozicija jih bo napadala. Predvsem zaradi razočaranja levosredinskih volivcev nad vlado Roberta Goloba se Janezu Janši povečujejo možnosti za relativno zmago, ki mu lahko znova omogoči status mandatarja. To bodo zanj že devete splošne volitve, na katere se bo odpravil kot predsednik SDS, saj stranko brez prave konkurence obvladuje že od leta 1993. Trenutno mu koristijo tako notranje kot zunanje okoliščine, ankete javnega mnenja pa kažejo, da je tri leta po hudem porazu proti Gibanju Svoboda politično rehabilitiran. V slovenski politiki ni posameznika, ki bi preživel toliko afer in prav na vsakih volitvah igral eno od osrednjih vlog. Prav tako ni nikogar, ki bi imel tako močno odbojnost pri volilnem telesu.
Janša bo v intenzivni kampanji naredil vse za vrnitev na oblast in ohranitev najvplivnejšega položaja na desnici. Njegova politična vsebina ves čas ostaja v podobnih okvirih, s kozmetičnimi popravki jo na vedno bolj radikalen način zgolj prilagaja vsakokratnim razmeram. Ko je treba, iz vrečke presenečenja pograbi protimigrantsko retoriko, se zaletava v ideologijo spola, benti nad sodstvom, govori o ugrabljeni državi, zateguje kulturni boj … Janša v resnici velja za predvidljivega politika, ki svojo volilno bazo neprestano hrani s preprostimi in zapomnljivimi gesli. Taktika mu običajno najbolje uspeva iz opozicijskih vrst, ko z vsemi sredstvi napada vlado in se ponuja kot edina alternativa za vodenje države. V ospredje tokratnega predvolilnega obdobja znova potiska težnje po drugi republiki, ki bi jo ustvaril z ustavno večino v parlamentu, ta pa je bila zanj vedno nedosegljiva. V svojem političnem delovanju vse pogosteje uporablja metode ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki nepovratno spreminja geopolitično situacijo in daje zagon številnim populistom širom Evrope.
Odkar je Janša pred 20 leti prvič vodil vlado, v Sloveniji ne usahne močan odpor do njegovega kontroverznega načina delovanja. Prav zaradi Janše so v domačo politiko prodrli številni novi obrazi, ki so stopili na politični oder samo zato, da oblast ne bi pristala v rokah SDS. To je napačen vzgib za vstop v politiko, zato ni nič nenavadnega, da se prav nobenemu novincu ni uspelo obdržati na oblasti. Številne instant stranke na liberalni sceni so v tem obdobju dodobra izpraznile kadrovski bazen, z zgrešenimi političnimi odločitvami, notranjimi nesoglasji in delovanjem v nasprotju s pravili politične obrti pa so Janšo vselej ohranjale pri življenju. Težave z vodjo SDS imajo tudi stranke na desni sredini, ki nimajo dovolj moči, da bi se mu postavile po robu, zato jim ne preostane drugega, kot da stisnejo zobe in z njim sodelujejo. To je za Janšo idealen scenarij, saj zlahka izkorišča hegemonski položaj na desnici in nadzoruje politično igro tudi tako, da slabi konkurenco znotraj naravnega zavezništva.
Celotna slovenska politika je dolgoletna ujetnica enega človeka, ki ne bo odnehal, dokler ne bo po njegovo. Ker ima tudi Golob vedno večje težave z vladanjem, se pričakovano krepi splošno nezaupanje v politiko. Komu zaupati? Prihodnje volitve bodo stresni test za demokracijo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
