Če bodo po vladnem padcu - ali Šarčevem odstopu, saj je vseeno - volitve, bo udeležba najnižja v zgodovini svobodnih volitev v Sloveniji. Grem stavit. Komu se pa še dá na volitve? In zakaj?
Govorim o volilni abstinenci, nenamerni abstinenci kot obliki državljanske apatije, apatije normalnih, četudi nezadovoljnih ljudi - nezadovoljnih sicer nič bolj in nič manj od abnormalnih -, ki se za razliko od teh ne pustijo več indoktrinirati nakladanju odhajajočih ali vsaj kot da v slovo mahajočih poslancev.
Ne morem si kaj, da jih ne bi pogledal, teh poslancev, izpod čela in jih v Gretinem stilu z od ogorčenja tresočim glasom vprašal: "How dare you?!" Kako si drznete?
Že en teden poslušamo frazarjenje, da je treba narediti - ali da se celo mora zgoditi - "to, kar je dobro za državo." Že en teden poslušamo, kaj vse so v tem mandatu naredili in kaj vse bi še lahko, če ne bi njihovih nesebičnih prizadevanj zminirali koalicijski partnerji.
Najhujši in najnevarnejši nasprotniki dosedanje vlade in koalicije so oni sami. Sami sebi. Ne bi nas smelo čuditi, če bi dosedanja opozicija postala njihov najboljši in najkooperativnejši prijatelj.
Ta vlada morda ni bila najslabša in najneučinkovitejša v zgodovini in tudi ta parlamentarna vladna koalicija morda ni bila najnestabilnejša in najkonfliktnejša. Tega sicer ne bi bilo nemogoče dokazati - toda ne zdita se mi vredni, da bi o tem sodil. Vsaj ne na podlagi eventualnih dosežkov ali polomij, merljivih in dokazljivih ali ne.
Dosedanji koalicijski partnerji se med seboj prezirajo približno tako, kot jih prezira opozicija, vsaj SDS
