Zima se počasi vrača. Morda malo pozno, a nikoli ni prepozno - kar je seveda v našem primeru že skoraj floskula, saj je pol meteorološke zime že minilo! Toda postajamo zadovoljni z malim, pa še brez tega malega lahko ostanemo. Morda ne letos, ampak kdaj v prihodnje.
Letni časi so za nas pomembni. Zima tudi. Mraz in kratki dnevi, morda sneg, so osnova za počitek, za prekinitev v naravi. Vse okoli nas je prilagojeno na ta ritem. Letos je res že skoraj malo grozljivo, kar se dogaja! V gorah je snega malo, še za turno smuko ga je komaj. Čeprav se kje najde kakšno lepo doživetje, ki pa se ga lahko morda ponovi enkrat, pa je že prepozno. Malo prenizke gore imamo. Saj padavin je bilo kar nekaj, a kaj, ko je meja sneženja pogosto zelo visoko in potem zmanjka tistih nadmorskih višin, ko bi se sneg še lahko nabiral v znosnih količinah, da ne rečem večjih. Ne samo zaradi vode kasneje, ampak tudi za naše avanture in užitke.
Zdi se mi, da nas je epidemija kar nekako ozavestila, da lahko "na našem dvorišču" počnemo marsikaj. Prav modno je postalo tudi izpostavljati se ne ravno urejeni naravi, kljubovati vsakršnim vremenskim pogojem, saj "ni slabega vremena, je samo slaba oprema". A pri snegu vendarle je tudi slabo vreme, no, če ne ravno vreme, pa snežne razmere, ki niso vedno najbolj varne. In v slabših razmerah ko greš in se vrneš brez posledic, večji frajer si.
Ko spremljam vse te ljudi, ki še pred kratkim niso zavili s steptanih smučišč in niso naredili koraka v breg, ampak so uporabljali žičnice, zdaj pa iščejo samo čim več pršiča in drugih izzivov za sicer lepe doživljaje, si rečem, da imajo res veliko sreče in da je narava do njih dostikrat dobesedno prizanesljiva. Že res, da je nesreč v gorah pozimi vse več, res pa je tudi, da bi jih sam pričakoval še več glede na to, kako se je povečala obiskanost gora pri nas pozimi.
Smo kot kobilice, pa ne glede iskanja hrane, ampak preplavljamo vse delčke pokrajin, ki so včasih bolj ali manj samevale, danes pa skoraj ni več ovir, da ne bi šli kamorkoli. Pri tem narodni parki niso izjema, nimamo več spoštovanja do območij, ki bi vendarle morala ostati manj dostopna zaradi naše odločitve, ne zaradi naše nezmožnosti iti tja.
Vse več nas je na Zemlji, a za Slovenijo bi to težko trdili. Pri nas najbrž ni težava v številčnosti, ampak počasi postajamo težava mi, ker hočemo iti povsod. Pri tem se ne sprašujemo po tem, ali je sploh varno, ali je to primerno za vsakogar in ali bi morda vendarle nekatera območja bilo modro pustiti pri miru. Tudi v naše dobro.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
