(INTERVJU) Kako se izražamo na Tinderju? Pričakovanja so zelo direktna. Mladi ne ovinkarijo

Jan Černetič je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani slovenistiko in nemščino doštudiral na drugi stopnji, pred kratkim pa se je vpisal tudi na doktorat iz didaktike tujih jezikov. Poučeval je na Gimnaziji Ledina, posnel več spletnih tečajev slovenščine, še vedno pa izvaja tečaje nemščine na Fakulteti za farmacijo in Fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani.

V zanimivi in povedni raziskavi, ki jo je predstavil tudi v svoji magistrski nalogi, se je Černetič pobliže ukvarjal z besedili na priljubljenem zmenkarskem portalu Tinder. Zanimalo ga je, kako se tam – glede na jezikovno rabo – (samo)predstavljajo mladi med osemnajstim in petindvajsetim letom starosti.

Jan, zmenkarska besedila imate v malem prstu. Kaj mlad človek na Tinderju, kjer lahko najdemo nekoga za krajšo avanturo in tudi za daljšo zvezo, o sebi pravzaprav pove? Kaj v svojo predstavitev vključi, kaj morda vztrajno izpušča?

"V zmenkarskih besedilih na Tinderju imata ključno vlogo dve zadevi: profilne fotografije uporabnika oziroma kratki videoizrezki (tako imenovani gifi) in izstopajoče napisano besedilo, obogateno z denimo besednimi igrami (med analizo sem na primer zasledil šaljivi predstavitvi 'Najbolj kul Mark po Marku Avreliju' in v duhu trenutne inflacije 'Šparaj z vodo, ne tuširaj se sama'). Gre torej za drzne formulacije, ki pritegnejo pozornost drugih uporabnikov. Fotografijo, ki ustvari pomemben prvi vtis, uporabniki vidijo najprej, besedilo, ki jo spremlja, pa v glavnem posreduje dvoje podatkov: oznako osebe in pričakovanja, ki jih ima oseba o bodočem partnerju. Pri oznaki osebe je zanimivo to, da uporabniki izpostavijo tudi svoje negativne lastnosti – eden od njih se je na primer opisal takole: 'Včasih sem kreten, drugače pa overall kar v redu poba.' Iskreno povedo, da kadijo travo, da veliko pijejo. Izpostavijo torej tudi lastnosti, ki jih na razgovoru za službo skoraj zagotovo ne bi. Morda želijo zveneti kul ali pa hočejo, da jih uporabniki sprejmejo pač takšne, kot so. Zapišejo pa tudi, zakaj so na Tinderju – nekateri iz dolgčasa, zaradi karantene, drugi iščejo družbo ali pa celo inštrukcije za fiziko, nekateri še sami ne vedo, zakaj so si ustvarili profil (s slednjim izgovorom si puščajo odprte vse možnosti). Posebno je, da so pričakovanja zelo direktna. Mladi ne ovinkarijo.

Kot dve konstitutivni, glavni lastnosti zmenkarskih besedil bi izpostavil množičnost in fluidnost. Množičnost se kaže v tem, da na Tinderju nimamo neposrednega, osebnega nagovarjanja, posledično tudi ni vikanja – ker uporabniki vedo, da je 'ponudbe' ogromno, so pri svojih jezikovnih izbirah zelo samozavestni. Fluidnost pa je to, da uporabniki svoja besedila lahko ves čas spreminjajo, prilagajajo in aktualizirajo glede na druge profile, ki si jih ogledajo, in glede na aktualno dogajanje v družbi (ko je bil aktualen resničnosti šov Sanjski moški, se je v kar precej profilih, zlasti uporabnic, pojavila ta besedna zveza). Besedila so obenem kratka, ker prebiranje opisov (tako imenovano svajpanje) med uporabniki poteka zelo na hitro. Zanimivo je tudi, da fantje v svoje opise zelo pogosto vključijo svojo višino (navadno se tam pojavijo zelo visoke številke, denimo 190 in 200 centimetri). Presenetilo pa me je – morda sem k raziskavi sprva pristopil preveč konservativno –, da delež zelo čustvenih emotikonov (recimo srčkov) pri dekletih ni višji kot pri fantih, temveč približno enak."

Pisanje "ženitvenih ponudb" in predstavitev z namenom iskanja partnerja ima precej dolgo brado. Kdaj se je začelo in kako se je ta besedilna vrsta skozi čas razvijala? Navsezadnje se je spremenil tudi medij, v katerem so takšni zapisi objavljeni – včasih smo jih večinoma našli na zadnjih straneh časopisov, danes na spletu ...

"Prva zmenkarska besedila se pojavijo že zelo zgodaj, konec 17. stoletja v delu Collection for the Improvement of Husbandry and Trade. S to knjigo so takrat želeli pospešiti moženje in ženjenje v mestih in na podeželju. Včasih so o objavi kontaktnih oglasov odločali uredniki, besedila pa so bila anonimna. Na Tinderju ima danes, nasprotno, vsak javno objavljeno svoje ime, lahko tudi celo priimek. Nekoč so se podpisovali s psevdonimi, denimo št. 100, Rdeča roža. Za stik s temi imeni oziroma ljudmi so se morali zainteresirani zato obrniti na uredništvo, kjer so pravo identiteto teh posameznikov poznali. Besedila so imela zelo jasen in neposredno izražen namen – največkrat poroko. Jasno je bil izražen tudi status predstavljajočih se uporabnikov (na primer 'lastnik ene izmed dobro založenih trgovin v Ljubljani', 'gospod iz dobre ljubljanske hiše'). Tudi danes še najdemo kontaktne oglase v obliki časopisnih inseratov, vendar je splet tisti, ki je prinesel korenite spremembe. Tvorci zmenkarskih besedil danes ne ciljajo zgolj na poroko, ampak po zmenkarskih aplikacijah (ponekod pa še vedno časopisnih inseratih) iščejo tudi spolna doživetja, nova poznanstva za skupno preživljanje prostega časa ali tesna prijateljstva. Obenem je portalov za zmenkarjenje ogromno, med seboj pa tekmujejo v številnih možnostih, ki jih bodo uporabnikom lahko ponudili. Tudi zgradba teh besedil je danes povsem poljubna, bistveno je, da so kreativna, izvirna, da prelomijo horizont bralčevega pričakovanja tudi s svojo obliko."

Besedil niste presojali po knjižnojezikovni normi, ampak ste v svoji raziskavi odkrivali njihovo lastno normo in se spraševali, kako učinkuje na naslovnika. Kakšne so torej glavne značilnosti zmenkarskih besedil?

"Knjižnih besedil, kot pravite, na Tinderju res ne najdemo – nihče od uporabnikov se za to zvrst pravzaprav ne odloči zavestno. Razloge gre morda iskati v tem, da jim knjižno zveni šolsko in spominja na uradne zadeve. Takega vtisa mladi na Tinderju ne želijo dajati. Med značilnostmi bi izpostavil kratkost, jedrnatost, krajšanje (tudi sam sem, pa čeprav sem pripadnik mlajše generacije, imel težave pri razvozlavanju nekaterih pogosto uporabljenih kratic, na primer EDM - Electronic Dance Music), rabo emotikonov in emojijev, pomembni so tudi pribesedilni elementi, kot je fotografija, možnost izbire in poslušanja najljubšega komada na samem uporabnikovem profilu, njegova verifikacija ... Zapisano besedilo na Tinderju spominja na govorjeno besedilo, a z eno pomembno razliko: govorjena besedila so skladenjsko zapletena (ko govorimo, tvorimo dolge stavke, ki so velikokrat nepovezani, večkrat tudi začnemo znova in se preusmerimo), stavki na Tinderju pa so kratki, jasni, jedrnati. Obenem je prisotno vztrajno opuščanje šumnikov in ločil, ki jih uporabniki nadomeščajo z emotikoni. Najti je tudi številne zapise s ključniki in kodno preklapljanje (to je denimo prehajanje iz slovenščine v angleščino). Obenem pa je prisoten še spletni žargon mladih, ki je v veliki meri vezan na funkcije, ki jih Tinder omogoča: glagol klikniti pomeni dodati nekoga med prijatelje oziroma mu pisati, bio je lastna biografija uporabnika, tudi besedna zveza pisati nekomu ima točno določen pomen v kontekstu tega medija, svajpniti pomeni podrsati v levo ali desno, s čimer izrazimo (ne)zanimanje, superlajkati pomeni izraziti izredno zanimanje, matchati pomeni ujeti se z nekom, kar pravzaprav šele omogoči začetek klepeta ..."

Lahko se zgodi, da uporabniki pri pisanju svojih opisov posnemajo druge. To imenujemo jezikovno prilagajanje. Kako učinkuje v kontekstu zmenkarskih portalov?

"Jezikovno se načeloma (nezavedno) prilagajamo zato, da bi se zdeli svojemu sogovorcu ali tistemu, s katerim si dopisujemo, nekoliko bolj domači. Nezavedno torej začnemo uporabljati iste besede kot ta oseba (to se začne dogajati tudi v ljubezenski, partnerski zvezi; takrat nezavedno posnemamo narečje, stavčno zgradbo, ki jo uporablja naš bližnji) in tako delujemo bolj odprti.

Jezikovno prilagajanje je lahko tudi precej moteče – včasih v pogovoru s starejšimi, ki jih ne poznamo dobro, začnemo govoriti zelo počasi, češ da itak slabo slišijo, da nas ne bodo razumeli in da ne bodo uspeli dojeti, kar govorimo. Takrat jim lahko, če so še dobro pri sluhu in tudi mentalno zelo sposobni, gremo celo na živce. Podobno je z maternimi govorci tujega jezika: tudi meni kot germanistu se zgodi, da v Nemčiji z mano začnejo govoriti zelo zelo počasi in razločno, kakor da jih ne bi razumel, če bi govorili v normalnem tempu.

V zmenkarskih besedilih pa je, ugotavljam, jezikovno prilagajanje vselej zavestno – uporabniki podrsavajo po drugih profilih in prilagajajo svoje zapise. Če imajo vsi fantje zapisano svojo višino, jo zapišem tudi jaz sam. Enako je pri profilni fotografiji: če so na njej vsi brez majice, se tako fotografiram tudi jaz.

Raziskavo sem opravljal v Ljubljani in okolici, kjer se srečujejo pripadniki različnih narečnih skupin. Kljub temu sem ugotovil, da je bilo narečnih zapisov zelo malo. To pomeni, da so uporabniki svoj narečni jezik prilagodili in narečne prvine izpustili z namenom, da bi jih drugi uporabniki lažje razumeli. Tako uporabniki dobijo občutek, da bo, če se bodo srečali, komunikacija med njimi uspešna. Z besedili se namreč želijo ne le predstaviti, temveč tudi vplivati na druge uporabnike, da se bodo zanje odločili oziroma z njimi vzpostavili stik."

Mladim se danes pogosto očita pretirana raba angleščine. Kako močno se vpliv kaže v zmenkarskih besedilih?

"Nekatera besedila so, opažam, zapisana samo v angleščini, pa čeprav so jih napisali slovenski uporabniki. Sklepam, da s temi besedili mladi ciljajo na partnerstvo čez mejo. Funkcija Premium Tinder namreč omogoča, da se postaviš v katerokoli državo na svetu in tam loviš bodoče partnerje. Mladi v angleščini, ki jo načeloma res obvladajo, posnemajo tudi pogovorno obliko tega jezika, s tem pa tujcem že vnaprej dokazujejo, da komunikacijskih težav med njimi ne bo. Sicer pa je 17 odstotkov vseh besed v analiziranih besedilih popolnoma angleških, torej neprilagojenih slovenskemu pravopisu (denimo funny), posledično pa tudi s sklanjanjem ni težav. Veliko besedil je deloma zapisanih v slovenščini, deloma v angleščini.

Razmišljal sem o možnih razlogih za toliko angleških izrazov. Pomislil sem jih na kar nekaj: mladi na Tinderju uporabljajo besede, ki izhajajo iz angleškega in ameriškega kulturnega okolja (recimo car-meeting, ki je v slovenščini nimamo, saj tudi samo dejanje pri nas ni ravno redna praksa), najprej se spomnijo angleškega izraza, ker berejo bolj ali manj samo v angleščini, na Tinderju je obenem veljaven tudi angleški žargon, ki ga je težko in nesmiselno prevajati ... Obenem uporabniki v angleščini pogosto izražajo čustva, saj čustvovanje opazijo v serijah na Netflixu, v spletnih blogih, vlogih in izraze čustvovanja prevzemajo od tam. Pa tudi sicer se, če svoja čustva izraziš v tujem jeziku, to zdi nekoliko manj resno, kot če bi jih ubesedil v slovenščini.

Hkrati pa je prisotna še identifikacija mladih z angleščino, ki lahko izhaja tudi iz izobraževalnega sistema, če so imeli pisci pri slovenščini v gimnaziji recimo težave, učitelji so jih popravljali in jim 'zagabili' pravopis, ne da bi jim popravke utemeljili v pragmatičnem pogledu. Premalo je učenja v kontekstu, navajanja na jezikovne izbire in na presojanje teh izbir glede na komunikacijsko situacijo."

Kaj pa omogoča raba emotikonov v besedilih? V svoji raziskavi omenjate, da so manipulativni, saj pomen povedanega lahko spreminjajo, neko trditev, ki bi bila brez emotikonov popolnoma enopomenska, pa naredijo večpomensko. Bi rekli, da so pri branju spletnih besedil torej potrebne tudi neke dodatne kompetence, neka sposobnost posebnega razumevanja?

"Treba je vedeti, da branje spletnih besedil ni linearno – ne poteka iz vrstice v vrstico, kakor beremo romane, ampak našo pozornost pritegnejo posamezni izstopajoči elementi. Zanimivo je, da takó branje spletnih besedil lahko v nekaterih primerih traja dlje časa (najprej namreč preberemo neki del, ki nas zanima, šele nato pa začnemo besedilo brati od začetka). Na Tinderju se pogosto pojavlja kopičenje emotikonov, denimo štirih zapored, in že samo kopičenje oblikuje nova, kompleksna čustvena stanja. Čim bi se uporabniki odločili, da bi jih ubesedili, bi bila njihova besedila bistveno daljša. Že en sam emotikon lahko ena generacija dojema drugače kot druga, učenje njihovega pomena, denimo po šolah, bi bilo zato nesmiselno (navsezadnje pa tudi poučevanje starejših o tem ne bi bilo smiselno, ker navadno ne prebirajo besedil mladih). Je pa treba mlade naučiti, v katerih sporazumevalnih položajih je raba emotikonov ustrezna, v katerih pa manj ali celo nezaželena. V analiziranih besedil predstavljajo osem odstotkov besedilnega deleža, delujejo pa prijateljsko, dajejo občutek neuradnosti, topline. Nekateri pa so tudi sami sebi namen, ne uprizarjajo, pomensko dopolnjujejo zapisanega besedila oziroma se jih s tem nikakor ne da asociativno povezati."

Vaše delo se ukvarja tudi s praktičnim prenosom jezikoslovnih ugotovitev v vsakdan učiteljev. Česa se lahko poslužijo?

"Emotikoni in emodžiji so vendarle lahko vir za kreativno besedotvorno, poimenovalno nalogo, ki bi spodbujala širjenje besednega zaklada mladih (z emodžiji vzgojiteljice v vrtcih že vsakodnevno delajo, ko z otroki berejo ideograme na primer v reviji Ciciban). Potem je tukaj kodno preklapljanje – nekateri starejši, konservativnejši učitelji se morda pritožujejo, da angleščina ogroža slovenščino, vendar kodno preklapljanje po mojem mnenju dokazuje, da mladi dobro poznajo oba jezikovna koda in se zavedajo komunikacijske situacije Tinderja, kjer ima lahko kodno preklapljanje smiseln učinek (prepričan sem, da mladi, po drugi strani, v pismu ravnatelju ne bodo kodno preklapljali na angleščino). Ob besedilih s Tinderja lahko oblikujemo pomembne vaje za slovenjenje in so lahko izhodišče za razmislek o večnormnosti jezika; učenci bi lahko ob teh besedilih – ki bi jim bila blazno zanimiva – obravnavali tudi privzete besede, členke, neologizme, celo termine. Zelo dobro se bi jih dalo uporabiti tudi pri pouku slovenščine kot tujega jezika, preko njih bi jih lahko seznanili z živim, govorjenim jezikom. Na enem izmed tečajev slovenščine se mi je namreč zgodilo, da je ena od tečajnic potožila, da smo jo učili uporabe členka 'tudi', ona pa povsod sliši 'tud'. Dober primer, kako aktualna jezikovna raba odstopa od na tečaju poučevanega 'knjižnega' jezika do te mere, da povzroča sporazumevalne težave.

Učenci bi bili, če bi se učili ob besedilih, ki jih dobro poznajo, tudi bolj samozavestni, saj bi vedeli, da so učitelju ista besedila izkustveno nekoliko bolj oddaljena kot njim samim; bolj bi bili motivirani k sodelovanju in prej bi si upali kaj reči. Hkrati bi prej uvideli uporabnost pouka maternega jezika in dosežen bi bil pomemben globalni učni cilj – senzibilizacija mladih učencev za presojo lastnih jezikovnih izbir. Cilj, na katerem se dolgoročno gradi jezikovna kultura in ki usmerja rabo jezikovnih sredstev med mladimi."