(POGLED) Skok med goljufe

Sedem tekem, pet medalj, od teh štiri zlate. Totalna dominacija Slovenije v smučarskih skokih na svetovnem prvenstvu v nordijskem smučanju. A globalno ni požela slave, kot bi si zaslužila. Ostala je v senci - Norvežanov. Kdo bi si mislil!? V slovenskem nacionalnem športu smo namreč tudi kavčarji imeli svojo panogo - ocenjevati ohlapnost dresov na germanskih tekmecih. Tam do sredine decembra, ko sta zmagovala Pius Paschke in Katharina Schmid, so se nam zdeli sumljivi Nemci, na novoletni turneji in kasneje, ko je prevladovala trojka Daniel Tschofenig, Jan Hörl, Stefan Kraft, smo skeptično opazovali Avstrijce. Kaj pa Norvežani? Ma ne. Prosto po srbohrvaškem izreku "što južnije, to tužnije" oziroma "čim bolj južno, tem bolj žalostno" smo verjeli v severnjaško poštenje. Kot se ve, za koga v večnih nogometnih derbijih navijajo Jeseničani in za koga v hokejskih derbijih Mariborčani, smo bili združeni proti centralnemu sovražniku. Do sobote. Bi danes morali pisati o sedmih tekmah, sedmih slovenskih medaljah, od teh petih zlatih? Če bi izbrisali vse rezultate Norvežanov, bi bron osvojila še Anže Lanišek na veliki skakalnici in slovenska ženska ekipa, mešana pa bi postala zlata.

Od pravičnikov do sleparjev

V športu ni milosti, konkurenca ne počiva, vse je "našpanano" do konca. Ker o večni slavi, denarju in položaju ali vsaj službah odločajo detajli, se vedno iščejo meje (ne)dovoljenega - tehnični dodatki v avto-moto športu, ki bi prinesli kakšno desetinko sekunde prednosti, pravočasno vtekanje v nogometu, ravno toliko, da ni mogoče piskati ofsajda, dovolj ploven dres, ki bi skakalcu prinesel kak centimeter ... In ker organizacija tekmovanj v želji po zaslužku in maksimalnem izkoristku domače generacije športnikov prinaša dodaten rezultatski pritisk na gostitelje, se gre hitro čez rob. Tudi Sloveniji sta se zgodila Planica 2020 in spor tekmovalec - trener oziroma Timi Zajc - Gorazd Bertoncelj, ki je zamajal sicer trdno zgrajeno skakalno piramido, a Trondheim 2025 bi lahko zatresel kar temelje tega športa.

Še pomnite Janneja Ahonena, Mattija Hautamäkija in druščino? Leteče Fince, ki so 2005. v Planici tako navdušili Anžeta Laniška, da je še sam začel skakati. Naslednikov nimajo, ker so njihove kolege iz nordijske družine, šest smučarskih tekačev, tudi dobitnikov medalj na olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih, ujeli dopingirane na domačem svetovnem prvenstvu v nordijskem smučanju 2001 v Lahtiju. Pokrovitelji so se umaknili iz nordijskega smučanja in kmalu so finski smučarski skoki zamrli. Posnetek prstov v marmeladi oziroma nezašitega skakalnega dresa bi lahko v zgodovino pahnil tudi norveške skoke. Trenerje že odslavljajo, pokrovitelji se kar sami poslavljajo ... In to v trenutku, ko sledi - norveška turneja. Ta je v marsičem orala ledino. Ko je še bolj slovita nemško-avstrijska novoletna turneja zmagovalcu ponujala 20.000 evrov nagrade, so Norvežani mahali s sto tisočaki. Ko je Mednarodna smučarska zveza (FIS) samo pomislila, da bi morda lahko tudi ženske nastopile na letalnici, so jih Norvežani že povabili v Vikersund. Ne nazadnje so prav oni na minulem SP skakalke in skakalce prvič enakovredno finančno ovrednotili - tudi v posmeh nemškim organizatorjem novoletne turneje, ki so zmagovalcu kvalifikacij namenili 3000 evrov, zmagovalki pa šampon in brisačko. A podoba naprednih borcev za pravice športnikov in predvsem športnic, ki so jo vsa ta leta gradili, se je v hipu razblinila.

Po poti smučarskega teka

Zaton še ene velesile po Finski in ne nazadnje Poljski, kjer ni enakovrednih naslednikov Kamila Stocha, Dawida Kubackega in Piotra Zyle, bi panogo pahnil v cono irelevantnosti. Tja, kjer stagnirata druga dva člana družine nordijskega smučanja, nordijska kombinacija in smučarski tek. V slednjem je norveško-švedska prevlada brez resne širše konkurence povzročila odliv gledalcev in pokroviteljev, posledično celo tekmovalcev. Anamarija Lampič že ve, zakaj je svoje talente preusmerila v najbolj gledan zimski šport v Evropi, biatlon. Ob vseh negodovanjih nad (domnevnimi) triki, če ne kar prevarami, sodniškimi ocenami in vetrovnimi loterijami športna javnost tudi skokom kredibilnost najraje zbija z očitki o pomanjkanju konkurence. Tako meni celo Mednarodni olimpijski komite, ki zaradi tega na olimpijske igre ne uvršča ženske ekipne skakalne tekme. Nazadnje v Pekingu je to pomenilo zlato medaljo manj za Slovenijo.

Kako trdovraten madež na športni panogi pustijo tovrstne goljufije, vidimo v kolesarstvu. Zavoljo Lancea Armstronga in nič bolj neoporečne druščine konkurentov, ki so na seznamu zmagovalcev dirke po Franciji od leta 1999 do 2005 pustili praznino, se Tadej Pogačar še vedno sooča z vprašanji o prepovedanih substancah, Primož Roglič pa se je moral celo že braniti očitkov o mehanskem dopingu.

Milka, Red Bull in Manner nezaželeni

Zdi se, da tudi v smučarskih skokih na prihodnje dosežke in presežke ne bomo več gledali enako. Seme dvoma je zasejano. Največjo škodo bodo utrpeli nič krivi tvorci uspehov, ki so gradili uspešno skakalno piramido, kot je slovenska. V njej se odrekajo celo največji asi. Na mizi puščajo denar, da ne bi naslednji rodovi ostali brez njega. Kako? Da ostajajo ena od redkih velesil, v katerih ne boste videli čelad velikih tujih pokroviteljev, kot sta Red Bull in Manner. V nasprotju s prakso v slovenskem alpskem smučanju, ki na zadnjem SP ni osvojilo niti ene same medalje, se je Peter Prevc pred leti moral odpovedati več sto tisoč evrov vrednemu sodelovanju z Milko. Podobno velja za Niko Prevc, ki si jo Red Bull v iskanju mladih, svežih obrazov na vso moč želi za svojo ambasadorko. Razlog za košarici? Skakalni tabor je pred več kot 30 leti sklenil pakt z Gorenjem: vi finančno podprete tudi nadobudneže, mi vaše logotipe namestimo na čelade vseh, tudi najpopularnejših tekmovalcev. Pošteno. Samovolja enega samega šampiona bi sistem podrla. Tujih korporacij naraščaj, vsaj slovenski, ne zanima, domačih pokroviteljev pa ne ideja, da bi vlagali v mlade, a bili nevidni.

Ob kopici drugih velikih sponzorjev - saj skakalci lahko imajo tudi svoje, a le z logotipom na smučeh -, morda najboljši infrastrukturi na svetu in državnem panožnem centru, kjer je skoncentrirano celotno znanje, niti ni čudno, da orli(ce) enakovredno tekmujejo, na trenutke pa tudi dominirajo nad tekmeci iz precej bogatejših držav. Pa ne le to; slovensko znanje je tako cenjen izvozni artikel, da je skoraj ni skakalne reprezentance na svetu, ki ne bi imela kakšnega slovenskega strokovnjaka. Naposled še Norvežani ugotavljajo: najboljše, da reši, kar se še rešiti da, Slovenec.